Od 19. do 21. maja se je Cerkno ponovno razglasilo za prestolnico Jazza. Priznani Jazzisti iz celega sveta, so se zopet zgrnili v sicer eno izmed slovenskih smučarskih prestolnic. Cerkno pač ima stas nujnega obiska vseh jazzovskih navdušencev že celih 21. let, ko si ga je zamislil idejni oče, lani preminuli Boštjan Cvek. In čeprav ne moremo govoriti o festivalskih razsežnostih kakšnega (v žanru podobnega) Jazz Umbria ali pa že Jazz festival Ljubljana, je to vseeno poseben praznik. Ne bi bilo isto, če bi ne bilo umeščeno v to idilo, med hribovji, umeščeno in zgoščeno v bližnji okolici rudarske Idrije, Bolnice Franje in nenazadnje smučišča. To nenavadno in pestro privlačnost čutijo tudi glasbeniki, ki že 21. let delijo svoje glasbeno znanje na odru v središču mesteca ter na raznih delavnicah, v glasbeni šoli ali pa nenazadnje kar na ulici pred glavnim šotorom.

Ta festival izgleda kot presneto dobro podmazana organizacijska mašinerija, katera si vsako leto vzame gotovo po več mesecev časa, da se ukvarja z izboritvijo nove edicije, novih glasbenikov, spremljevalnega dogajanja, nenazadnje promocijo, ta je res dobro zasnovana. Vse teče kot mora. Temu priča so tudi obiskovalci, ki vsako leto dodobra napolnijo šotor.

O publiki govoriti je vedno nehvaležno, kot o ljudeh nasploh. A navdušujoče je, da se teh koncertov udeležujejo tako mladi kot tudi starejši. »Sveto tridnevje« festivala ponudi pestro jazzovsko paleto različnih smeri, katere največkrat odlikujejo tudi raznovrstne kulture iz vseh kontinentov. Festivalski večer, ki ponudi nastope treh jazz izvajalcev in bandov, pa je praviloma zastopan z vsakič različnim okusom in zvrstjo.

Podobno je bilo tudi letos. Sam se osredotočam na soboto, ko sem si tudi sam ogledal večerno dogajanje pod šotorom na »starem placu« v neposredni bližini župnijske cerkve in v prisotnosti starega znamenitega vodnjaka, ki je letos krasil celo osrednjo celostno podobo festivala. Ta je prvič potekal brez Boštjana Cveka in treba mu je priznati, da je njegov duh še premočan, da bi festival zapadel v malodušje ponavljanja in ustaljenih tirnic. Seveda velikih sprememb tudi ni bilo, tako, da vsaj za zdaj ni razloga, da bi se tradicionalni obiskovalci bali konkretnih premikov v izgledu in izvedbi dogajanja, ki gotovo spada med glavne dogodke letno v tej občini, če ne celo širše. Priznati je treba, da je lahko cerkljanska občina zgled mnogokaterim po Sloveniji, ki svojih kulturnih in naravnih prednosti ne izkoristijo v izvedbo podobnih dogodkov in na ta način dokažejo, da niso zgolj vaške veselice tiste, ki privabljajo množice.

Skorajda vroč sobotni popoldan smo začeli v glasbeni šoli s koncertom Daunika Lazra ter Joe McPheeja. Pihalna mojstra, strokovnjaka jazza v različnih odtenkih, pa sta bila šele uvertura v večer na velikem odru z glavnim dogajanjem, ki je najprej postregel z Transitory museum of minds. Mednarodni trio z v New Yorku delujočim rojakom Drejem Hočeverajem je na koncertu posnel tudi live album. Glasba pa se v duhu improvizacije prepleta vse od free jazza do poigravanja z elektronsko akustiko. Omenjeni trio je novonastala zasedba, ki bo s Christianom Balvigom ter Michal Wroblewskim še gotovo odkrivala nove svetove svojega področja.

Zlata sredina sobotnega dogajanja je pripadala zopet triu, tokrat imenovanim Universal Indians, pridružil pa se jim je zopet Joe McPhee. Omenjena trojica s priznanim »starim mačkom« McPheejem, se je zopet podala na raziskovanje jazza in naključne pristnosti. Sveži free jazz s primesjo trših in hkrati mehkejših glasbenih delov je občinstvo, ki je sedaj pod šotorom že dodobra napolnilo prazna mesta navdušilo, kar so dokazovali tudi vmesni aplavzi.

Čast zadnjim, je tokrat pripadala kvartetu Cortex. Gre za skandinavsko, samosvojo ter hkrati vrhunsko zasedbo, ki je več kot primerno kronala večer ne samo z vmesnimi aplavzi temveč celo s bisi ob zaključku koncerta. Večer je bil vključno s Cortex zopet freejazzovsko obarvan, veliko vmesnih sunkovitejših ter hkrati milejših delov pa so obogatili še občasni grooveovski deli.

Posebno pozornost so med vmesnimi odmori, med eno in drugo zasedbo, pritegnili članidru tria Etnoploč ter Accordion groupa 4-8-8-16, italjansko – slovenska naveza je s etnojazzom, skladbami tradicionalnih godb Balkana ter celo tanga navdušila, ne samo obiskovalce festivala, ki so ob kozarčku piva in domači hrani uživali na odmoru, temveč tudi ostale obiskovalce Cerknega, ki so se v prijetnem spomladanskem večeru, družili v lokalih ležečih poleg festivalskega dogajanja.

Pod črto lahko govorimo o zopet še eni uspešni ediciji festivala, ki je razvnel, ne zgolj jazz navdušence, temveč je aktiviral tudi ostale pore dogajanja na idrijsko - cerkljanskem. Ob tem si želimo čim več podobnih dogodkov tudi drugod.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj