Menda je tako, da se tisto slabo v trenutkih, ko je težko, kar hitro pozabi...kar sicer čisto prav pride...ampak, da ne bodo spomini izključno rožnati (no, saj ni resnične bojazni ;), bom zdaj hitro tipkala in poskusila ujeti vse, kar mi je naredilo pretekli vikend nepozaben, tako in drugače... :)

Na tekmo sem se prijavila že precej hitro, v želji, da bi malo več tekala in se približno pripravila na vse te velike številke. Ampak, ker življenje le pelje malo tudi po svoje (verjamem, da ima skrite zelo dobre namene za vsem), je tekanja sicer nekaj, fraj lufta pa tudi. Zato sem vzela UTVV zares, ampak tudi z rezervo, ker sem dejansko še zelo zelena, v nogah je še premalo horizontalnih in vertikalnih kilometrov. Potem me je še zdravje malce pohecalo, ampak sem se počutila dovolj bolje, pa sem rekla, da ga pohecam nazaj. Dež gor al dol, iz cukra me niso naredili.

Moja druga stotka, pred katero se mi je v glavi postavljalo zanimanje, kakšna bo primerjava med prvo in drugo. Dlje od KT8 (Batuje; 51,5km) v bistvu nisem preveč razmišljala, ker nisem bila čisto prepričana, kako bo. Z Davorjem sva bila dogovorjena takole – greva po štartno št. v petek zvečer in prisluhneva predavanju Tonija Venclja, zjutraj pa zgodaj na pot proti Ajdovščini na štart (ob 6:00).

Zdanilo se je že lepo, oblaki in meglice so nakazali na zabrisan občutek minevanja časa in veličastnosti okolice. Krasno, pošteno sem že potrebovala takšen »reset«, raziskovanje kotičkov v glavi in nekaj odgovorov na nekaj vprašanj. Tokrat sem kot sredstvo uporabila tolele tulele.

Torej začnemo na trgu sredi mesta, v prijetnem vzdušju in dobrih željah. Ujamem neki približno prijetni tempo in iščem občutek sproščenosti, ob tem pa najdem tudi nekaj nemira, ki me potem žene gor v grič na greben, kjer končno spustim tega hudiča in pade dol v globino. Meni pa se odpre, čudim se razgledu, ki kljub oblakom pokaže svojo lepoto, potke tu gor so krasne, igro pa spremlja glasba v mojih ušesih. V oko ujamem grm z belimi cvetovi, ki mi je tako všeč in nasmeh zbudi vse lepe občutke v meni. Z Marijo Trontelj se malo izmenjava na drugem mestu »naše« kategorije, že takoj in sploh pozneje, pa me malce preseneti pošten navdih ženske močne energije. Na tem mestu moj poklon vsem udeleženkam, sploh vodečo, ki so jo na Pleši razmere prisilile v odstop. A tako to gre. To je ultra, toliko mi je že jasno. In všeč. Nazaj na greben, bilo je lepo razgibano, zelo zeleno in ves čas sem imela okrog sebe še koga. Na enem od strmejših spustov spustim zavore in odletim malce naprej, uživam v tem, da poteka dobra povezava med očmi, ki berejo podlago in stopali, ki upoštevajo prejete informacije. Kmalu potem sem se ustalila na repu skupinice in nekem tempu. Pogled na uro me malce preseneti, da je šele dobrih 15km za menoj, čeprav že vem, da je program v moji glavi nagnjen k temu, da se mi na začetku kar vleče, dokler ne padem noter. In potem padem noter, ker niso zares pomembne številke, spomnim se slike cele, skoraj krožne označene poti, ki jo bomo mogoče uspeli predelati v nekem času. Dobro, da ne vem, kaj vse bom doživela – me zanima, če bi vedela, ali bi vztrajala... Trajalo bo, bilo bo lepo in bilo bo težko. Sploh pa je kmalu pod nogami pot na najvišjo točko ultre – Mali Golak. Cela četica nas naenkrat ugotovi, da ne vidimo oznak. Dobro, veselo nazaj na pravo pot in gor gor gor, veseli, da smo napako hitro popravili. Sledi moker in drseč spust. Juhu za dober grip, ampak ej, če nebi bilo niti enega samega zdrsa, bi bilo že kičasto. Torej zdrsnem in se tresnem, poberem in ocenim škodo – manjša odrgnina na podlakti in utripajoča bolečina, ki bo hitro minila. Previdno nadaljujemo in naenkrat je tu koča. Voda in par slanih arašidov mmm, naenkrat pa mi en reče, da sem se kar dobro ruknila... pogledam kam gleda in vidim en pošten krvav flek na roki.

Op, tole zarezo na členku sem spregledala, ampak je tako nadležna, da kri kar teče in že palica v roki postane lepljiva. Med tekom po makadamski cesti navzdol ovijem čez dlan buff in se, ob spoznanju, da je ravno tale buff prejet z medicinske odprave Bwama (hvala Tomaž), nasmehnem »naključju«. Davorju, ki poskuša doma ujeti kakšno kvalitetno kitico spanca in »globoko razmisliti o nečem«, sporočim, kje se gibljem. Bolj površno sem naštudirala traso, zato mu malce zatem javim, da bo vseeno še trajalo, preden bom kje blizu spusta v dolino. Okrog Čavna zaznam vonj po čemažu, ali še čemu, malce se zbudijo čuti. Ptički ga nažigajo, jaz pa še vseeno vrtim svojo glasbo, kar me ne ovira pri povezovanju z okolico in klepetanju s soboci. Spomin se je že zmiksal, v glavnem vem, da je bil en bolj vertikalen vzpon na Kucelj, ki mi je vzel malo več sape, da je bil divji spust, ki sem ga na dušek preskakljala in kar nekaj podlage, ki me je spravljala na trdna tla: »Počasi in vztrajno, tako se pride daleč.« »Jaaa, saj vem.« :) Tam do Vitovlja je bilo spet tako lepo, ne vem kako opisati, bom šla pa še kdaj tja. Od cerkve dalje je nekje name skočilo pričakovanje – kmalu bi bila rada v Batujah in objemu Davorja. Na poti do tja sledim sotekaču in mu posodim palico pri prečkanju potoka, da sva oba čez kamenje prišla suha. Kmalu sledi tek skozi vas, kjer hitro pogledam na prvo hišno številko. Kraj še ni pravi, je pa nekaj posebnega na hiškah in okolici, kar pritegne mojo pozornost in me zamoti z razmišljanjem, kako tanka meja je med tem, da se znajdeš na točkah, kamor sicer namenoma najbrž nebi šel. Po cesti in v soncu prispem na KT, kjer me čaka Davor.

Najprej objem, nato nekaj tekočine, spokava se do avta, kjer me čaka »TKUTVVVVŽ« (Topla Kremna UltraTrail Vipava Valley Veganska Župca) :D – pojem par žlic, slečem dolgo majico, oblečem tri četrt hlače Pustolovec Rajd, zamenjam štumfe in dobim refill kokosove vode v moji flaški. Malo še pojamram, da je sicer vredu, ampak sem že kar malo stenstana. Davor poišče par spodbudnih besed, mi podrži nahrbtnik in pove, da se vidiva kmalu, čez slabih 20km. Med tem Marija že nadaljuje, z njenim možem pa se strinjamo, da imava obe krasen support. :) Palice fliknem v avto, tudi glasbe imam že dovolj in grem na pot. Sonce in topli žarki sedejo, asfaltna cesta pa ne tako zelo. Vlečem se, hodim po ravnini, poskušam vsaj malo tekati, ujamem sotekača z zelo stabilnim počasnim tempom. Okrog njega se smukam kar nekaj kilometrov, malo še poklepetava, naprej pa ne morem. Ali nočem... V vsem svojem neudobju, je bilo kar udobno takole malo pešačiti po položnih makadamskih poljskih cestah. V moji glavi poteka besedna bitka, debata pozitive in negative. Ena stran jamra in išče izgovore, težave, zanikuje vse dobro, druga stran vztrajno izpodbija očitke in trditve, išče lepoto v vsem in me bodri. Sem na strani pozitive, navijam zanjo, ampak prisluhnem negativi in potuhtam, če se najde kakšen dober nauk v vsem tem. Nazadnje predlagam glavi, naj utihne in se malo sprehodi z menoj, fokus usmerim v premikanje naprej, marcipanu v čokoladi, pticam in ostalim malenkostim na poti. Zazdi se mi, kot čisto drugi film, od kar sem zapustila Batuje. Tekač, dva ali tri me oziroma naju dohiti, vsake toliko se pofočkamo na KTjih, sveža voda vedno prav pride, tudi vmes, kjer otroka čakata tekače in prineseta kozarec vode – ne moreš, da se nebi ustavil in spil. Nekako se zložim, sotekača zadržijo njegovi, jaz Davorju javim, da prihajam na juhico in objem, čeprav počaaasi. Dobim sporočilo, da me oboje že čaka, naj se mi ne mudi. Dobro, to je urejeno, gremo

Čez tisti grič, ki me je ločil od KT, je vodila prijetna steza, ki me je zapeljala do ponovne položne ceste in vinarstva Miška, direktno v objem. Komentar ob tem je bil, da je to najboljši doping, s čimer se strinjam. Usmerijo me v prostor založen z okrepčili, malce se čičam in pojem par čipsov, potem pa se z Davorjem pospraviva v avto, ker sem v stanju, ko je nadaljevanje pod vprašajem smisla, malce zebe in potrebna je pavza. Medtem že dežuje in zavijem se v topel flis, dobim dozo juhice, počasi se prisilim pojesti malo več. Davor mi taktično pove, da moji navijajo doma, da je dodal na najin seznam KTjev, kjer me bo počakal, še eno ali dve. In tako sva klepetala in jedla nekaj časa, dokler ni bil res čas, energija in počutje na pravih tirih, za nadaljevanje. Nekaj korakov, da noge zlaufajo, kmalu pa se čudim, ker je počutje čedalje boljše. Zavedam se dejstva, da sem tokrat pa res mičkeno iz sladkorčka, ampak si ne zamerim :) – možnost, da bi dosegla cilj, se mi zazdi ponovno realna in oprijemljiva. Zgrabim to misel in naravnam kompas v glavi. Veselim se ponovnega užitka, kljub večji količini asfalta, kljub vzponu pred menoj, kjer pot zavije v gozd. Skupaj z dežjem počasi in vztrajno lezem v hrib, medtem, ko so dežne kaplje čedalje gostejše in glasnejše. Ko sem spet na cesti, že na polno pere. Malenkost prepozno, ker sem že premočena, se ustavim in oblečem v vetrovko, vsaj veter, ki je zapihal, me ne bo dodatno ohlajal. V nalivu se po cesti in ogromnih lužah približujem mali kapelici, pod katero zaznam znano postavo. Debelo pogledam, ko stopi k meni na dež in pravi, »Pridi, greva«. Tekava skupaj v dežju do gasilske postaje, vmes preverim, če se zaveda, da teče v nalivu. Pogled na obrazni izraz mi pove dovolj. Mokra in vesela, ob glasni spodbudi prisotnih in nekaj mimo vozečih v avtih, hitro zapustiva KT. Davor v avto in v dolino, jaz pa po cesti v konstantnem teku do sv. Socerba. Tam me dečki razveselijo z narezanim paradižnikom in dejstvom, da se imajo čisto super, sredi gozda ob ognju in v dežju. En od njih mi pove, da me čaka 3km spust do Podnanosa in potem vzpon na Nanos. »Imaš še dovolj moči?« »Bomo videli, najprej grem dol.« Lepo po vrsti, ena šnita paradajza, pozdrav in spust. Počutim se sveže in odločim se za »reset« v Podnanosu. Kmalu prispem, Davor že poskakuje, ko me zagleda, gospe me opomnijo na pametno izbiro, da se preoblečem in pripravim na dež in mraz. Will do. Greva se spet pospravit v avto.

Vse je mokro, ravno dovolj zebe, želim še več čudežne juhice, dobim še več paradižnika. Ko takole sedim, me za nekaj minut spet ujame slabše počutje, ampak se zložim skup, preoblečem vse, vzamem palice in čelko namontiram na glavo. Za začetek vzpona na Nanos, ki je precej položen in prijeten, si vzamem čas. Trasa je markirana odlično, trakovi odsevajo na polno. Vmes prejmem še nekaj maminih sporočil, ki jih ne odprem. Točno vem, kaj mi pošilja in zahvalim se ji v mislih. Do lovske koče zlezem v prijetnem stanju, gor se malo čičam, spijem čaj in poklepetam. Davorja tako, kot na vsaki KT, najdem skoraj kot del ekipe, v odhajanju skupaj z menoj. Tokrat gre on levo, jaz desno. On v avto in do stolpa na Pleši. Jaz iz prijetnega nočnega vzdušja, na odprto svetlikajočo se označeno traso proti vrhu, po robu grebenčka. Začutim močan veter, ki z vzponom postane močnejši. Že tako je telo precej izčrpano, že tako je potrebno naprej in navzgor. Veter povzroča veliko dodatno obremenitev, saj se je potrebno dobesedno upreti vanj in prebijati naprej. Vmes se moram ustaviti in zadihati, sprostiti divjanje srca in zajeti nov val energije. Če počepnem, veter ni tako moteč. Nato se vetru pridruži ponovni dež. Tokrat je kombinacija vseh okoliščin resno zaskrbljujoča, ampak vem, da moram samo grizti do vrha. Roke mi pomrznejo, komaj si uspem natakniti rokavice in jih potisnem v žepe za nekaj trenutkov. Za tem mi od mokrega mraza otrpne levi del obraza in ustnice. Še bolj se zavijem v vetrovko, sklonim glavo in rinem gor. Pojavi se megla, ki za trenutek zmede občutek položaja v okolici, naslednje zastavice ne vidim. Nadaljevanje je na srečo logično in kmalu s tem več nimam težav. Slutim, da ni več daleč, čeprav nezmožnost ocenitve povzroči rahlo tesnobnost. Ven iz megle in par korakov višje že zagledam sevajočo svetlobo s stolpa. Še malo, saj bo. Vmes se še čudim, da so nas v takih razmerah spustili naprej. Kaj pa vem, najbrž nisem edina ali najbolj stenstana. Vem, da ni potrebno prav veliko, da postane narobe, da so meje tako tanke. Po drugi strani, smo zato tu, pripravljeni moramo biti na vse. In to je tisto, kar naredi dirko divjo. Tega se v trenutku, ko si v okoliščinah ujet, ne moreš ravno zavedati in vleči ven pozitive, ampak zdaj, s tople sobe, sem vesela, da sem šla skozi to. V zavetje na vrhu sem stopila resnega izraza, izmučena in odkimala z glavo »ni v redu«. Veselja tokrat ni šlo pokazati, samo počepnem dol in molčim, ko me Davor vpraša, če sem v redu, če hočem v sobo na toplo. Potem le vstanem, stopiva v sobo in preseneti me število premočenih in premraženih tam notri. Torej nisem samo jaz, tudi druge je zdelalo, tudi drugi so se mučili v viharju. Dam dol premočeno vetrovko in nahrbtnik, sezujem moje ljube ledene hroščke in se zavijem v odejo. Cela zavita samo čepim na stolu in molčim. Davor sedi zraven in potrpežljivo čaka. Počasi zberem misli in energijo, da mu povem, kakšno je bilo stanje in vse kaže, da sva najino dirko zaključila. Čeprav se mi zdi nemogoče, da bi se še lahko kam premaknila, vseeno želim, da z odločitvijo počakava. Medtem Davor skoči v avto po preostala suha oblačila, ki jih ni veliko, ampak še vseeno bolje, kot nič. Slečem pajkice, edine nogavice mi umije pod tekočo vodo in oboje skupaj z rokavicami postavi na mali radiatorček sredi sobe, ki je to noč kuril na polno in rešil veliko prezeblih trupel. Medtem, ko se segrevam, s sobroci izmenjamo kakšno besedo, vtise, nekateri se opogumijo in gredo naprej, nekateri se odločijo za odstop, nekateri pridejo za menoj. Gospod Klavdij pride malce poklepetati z nami in razvije se prijetna debata o teku, Nanosu, razmerah tu gor in prelepi okolici. Njegova vitalna energija je nalezljiva, prijetno je kramljati in počutim se že ponovno polna energije. Čas bo za odhod, gremo do konca. Počasi se spakirava medtem, ko nadaljujeva klepet s podobno mislečim, kar se prehranjevanja tiče – še en vegan na ultri. Vedno je lepo videti ljudi na rastlinski pogon. Pozdraviva vse in se podava na pot do Abrama, vsak na svoj način. Mene odlične oznake vodijo po makadamski cesti, po trailih in poteh, kjer je večina precej poplavljenega, spusti so spolzki. Da bi tekala in štrofala vodo na vse pretege, mi glih ni, imam pa vsaj ugledno živahen tempo hoje, tokrat prepričana, da dosežem cilj v kampu Tura. Žabe so vesele, v soju svetilke se skrijejo v blatno vodo. Dež še kar pada, noč je prijetno temna. Še enkrat pred ciljem me Davor počaka na KT, kjer so bili založeni tudi z veganskimi in presnimi slaščicami, čeprav nisem želela ničesar, je to lepo videti. Ja, gremo dalje, še 7 km, od tega moram še precej navzdol.

Malo tekanja, malo hoje, tam vmes prehitim italijana, pozdraviva se in od tu dalje sem v svoji igri, saj se spust začne zares, poleg tega je precej tehničen in užitkarsko je tako leteti, sploh ko veš, da je spodaj nekje cilj. V glavi vriskam, stečem še zadnjih nekaj metrov in čez cilj, vesela sto na uro! V objem, kam pa drugam. Čestitke v cilju, prejeta spominska medalja, kratek klepet, pozdrav in pokanje v avto. Vzameva še drugega italijana, ki je Davorja prosil za prevoz do Vipave. Odloživa ga, jaz se skobacam na sovoznikov sedež, kjer gre vse mokro z mene dol, po »naključju« imava v avtu odejo in brisačo, v katere se zavijem kot polh. Veselo klepetava, približno uro vožnje imava do doma. Polna sva vtisov in najlepše je, ker sva bila skupaj v tem, imava skupne trenutke s trase in vsak svojo zgodbo, ki si jih izmenjava še v naslednjih dneh. Materiala ne zmanjka kar tako :) Mene začne jemati spanec, ko prispeva se komaj privlečem do kopalnice. Direktno v banjo, vsa znoj, blato, utrujenost in premraženost prevzame topla voda. Moj supprot ne popušča, suši lase, prištima mi nočno malico in ob zgodnji jutranji uri se pospraviva v posteljo. Čez nekaj ur se zbudiva v enakih položajih, oba z občutkom, kot bi naju »vlili v posteljo«. Možgani predelujejo neverjetne vtise, komaj dohajam vse. Klepetava kot navita, kljub temu, da sva komaj nekaj ur v beli dan. Ko se okrepčava, se začne akcija; dobra glasba za podlago, vse iz avta ven, čiščenje, pranje, sušenje, pospravljanje...kot dve mravljici sva in hitro je vse kot iz škatljice. Kako dobro se šele po tem počutiš!

Čestitke domačih, prijateljev, izmenjevanje vtisov s sodelujočimi na dogodku, pregledovanje fotografij in tale esej, ki se piše že nekaj dni, začel pa se je že med tekom, v glavi. Ko potegnem črto, dobim skupni čas dobrih 21ur na trasi, skupno četrto mesto med ženskami in prvo v kategoriji do 35let med ženskami. Od skupno približno 90 tekajočih na ultri, nas je v cilj prispelo dve tretjini. Zame je največ vredna nova izkušnja, ki me navdihuje za naprej. Našla sem svoj mir v vsem tem, veselje in zapisala svojo zgodbico.

Iskrene čestitke vsem, ta hitrim in divjim, katerim se samo čudim; tistim, ki so zborbali svoje lastne bitke tako in drugače. Na ultri in krajših razdaljah.

* Članek je bil prvotno objavljen na spletni strani Amfibija.si.

Deli Nazaj