Kdo ne pozna »Mlakarjeve primorske trilogije«? »Duohtar pod mus«, »Sljehernik« ter zadnji »Pašjon«? Kaj dela njegove predstave tako uspešne? Zgolj ime ali tudi tisto nekaj več, ki se zadnje čase rado uporablja in se imenuje »primorska žlahtnost«? Kaj pravzaprav je t.i. primorska žlahtnost?

So to tiste klasične zgodbe o nonotih in njihovih podvigih, prigode o zapeljevanju vaških deklet, vinske štorije o malem človeku, ki se potiho a uspešno upira zlaganim oblastnikom ali zgolj navadnim monam, kar pa je še vedno isto.  Kje je tista srčika uspešnosti, da spravi zgodbo Slehernika, Zdravnika po sili ali celo biblijsko zgodbo o Kristusu v primorsko okolje in obenem sledi izvirniku, dovolj prepričljivo, da primorski hibrid ne izpade kot slaba kopija, še več, žlahtnosti odpira še nove poti in sledi iskanju svoje nove, samosvoje in nenazadnje presneto komične narave.

Mlakar polni gledališča. Če odlašaš, težko najdeš vstopnice, pa naj si bo to v matičnem SNG Nova Gorica ali pa v Cankarjevem domu, kamor uspešno privablja celo publiko iz prestolnice. Dramske klasike tako približuje tudi publiki, ki se niti ne zanima, priredbo katerega dela gre gledati. Važno je, da je Mlakar, potem se ve, da bo dobro in smešno. To je seveda in hkrati dobro in hkrati slabo. Dejstvo pa je, da kljub temu, da se zgodbe dogajajo po motivih originala, da so slednje še vedno zveste svojemu izvirniku, ne oddaljujejo se po sporočilnosti. Hkrati pa bi jih bilo neupravičeno imenovati kot tipične parodije. Te sicer po eni strani so, vendar hkrati niti približno niso postavljene in ustvarjene zgolj zaradi smeha, ta se zgolj priložnostno roga zraven, če mu delo dopušča. Mlakarjeve predstave tako delujejo kot vroča debata stare klape pod domačim latnikom, ki v poletnih večerih ob briškuli, opravljanju, kulturnem pitju in klepetanju, nasmeji, hkrati pa stori, da v primernih trenutkih ustavi žogo, se umiri in pove, kar presega smešnice. Včasih so bili taki dogodki v krogu take družbe, pravzaprav šola za življenje. To je bila in hkrati srednja šola in hkrati fakulteta. Mnogokrat še bolj uspešna kot današnji šolski sistem.

Tudi Mlakarjeve uprizoritve nudijo take vrste šolo. V svojih delih, v glavnem prezentira malega človeka, iščočega se nekje višje, repenči se na vse ostale, ker se sam jemlje za model ostalega sveta in družbe. Sam se jemlje preveč resno, kar posledično vodi v burkaško dogajanje, začinjeno s primorščino in preprosto miselnostjo. Vse tri uprizoritve so bolj ali manj narejene po istem kopitu, s podobnimi akterji in podobno recepturo - znano delo, preleviti gledalcem karseda v dostopno in razumljivo predstavo.  In čisto vse, so do sedaj uspele. Zakaj? Zato, ker se Mlakar ne baha s zahtevnimi, danes vse bolj modernimi, a večkrat zblefiranimi estetskimi, dramaturškimi, režijskimi in vsebinskimi elementi, ki publiko posledično odvrnejo od uprizoritve. Ne odmika se od občinstva z nerazumljivostjo češ: »niste dovolj izobraženi«. Nasprotno. Dokazuje, da še take klasike kot je Moliere, Hofmannsthal in evangelisti, so pravzaprav čisto logične, čisto razumljive in dovolj človeške, da jim dodan humor ne kvari sporočilnosti, kvečjemu jim slednjo še poudari. Ob temu lahko sklenemo, da so Mlakarjeve predstave podobne večernim pogovorom, ki smo jih zgoraj omenili. Čeprav so sproščeni, so hkrati tudi resni, pomembni, izobraževalni, a na ravni, ki bo sleherniku razumljiva, hkrati pa bo zaradi svoje navidez naivne podobe predstavljala predmet zahtevne obravnave še tako velikim gledališkim poznavalcem.

Pašjon je ob najavi med ljudmi izzval določene pomisleke o primernosti biblijske zgodbe za burkaško uprizarjanje. A za občutljivejše, je bil vsak pomislek odveč. Nenazadnje je Jezus, tu pravzaprav tisti lik, ki je še kako lahko vzor, a je njegova volja do podajanja svojih naukov po 2016 letih skorajda izplahtela v najstniško apatično pridiganje v smislu brezupnega ponujanja biserov svinjam. Jezusu (Žiga Udir) lahko še kako očitamo neproduktivnost in nezainteresiranost. Izgubil je svoj revolucionarni pacifistični naboj, pravzaprav bi se lahko čudili, zakaj ga sploh pribijejo na križ, če ne bi poznali njegove zgodbe.  Jezus je torej po dveh tisočletjih zgolj še ikona in izgovor. Je zgolj še Che Guevara na majici in material za kopico slabičev, ki njegovo ime in nauk zlorabljajo za svojo korist  Nasprotno pa je s hudičem (Iztok Mlakar). Priznati je treba, da se lahko prej z njim poistovetimo kot s Jezusom. Hudič je tisti, ki manipulira, zapeljuje, izvaja fetiš nad seboj, prepričuje, zapoveduje, se norčuje ter tako ali drugače vlada vsem pregreham. Hudič je učinkovit, a morda preveč prijazen, naboj zlobe mu je pobledel v skoraj klovnovsko prezenco. Pravzaprav se dozdeva, da ima najbrž tudi on dušo. Zdi se, da so ostali navadni ljudje skorajda nadgradili hudiča, kot uspešen učenec učitelja. Hudiča se takorekoč nobeden ne boji več. Vlada, a nanj smo pozabili.

Uprizoritev sledi tradiciji prejšnjih dveh. Pospremljena je s glasbeno spremljavo tria (David Trebižan, David Šuligoj, Roman Kobal) ter seveda igralcev. Scenografija je zastavljena z odrom na odru, ozvezdjem za glasbenim triom ter seveda dodatnega zastora, ki poudari nastopaštvo likov s stalnim odpiranjem in zapiranjem. Vse deluje na strogo ločenih prizorih. Pretirane dramske kontinuitete z razvojem pravzaprav ni. Vse se pojavlja v učinkovitih prizorih, ki so tu in tam nadaljevanje prejšnjega, stojijo pa tudi posameznično.

Med igralci je treba posebej izpostaviti Radoša Bolčino, ki mojstrsko preigrava kar šest vlog (aktualno zapostavljeni temnopolti Boltežar, sv. Jožef, nerazumljeni cerkljanski posebnež Janez Krstnik, enkratno tipizirana opravljivka Ivana, Revež ter v duhu evropskih pomembnežev zategnjeni Poncij Pilat). Tu sta tudi prav tako nepozabna Igor Štamulak (Gašpar, Farizej, Bogataš) ter Gorazd Žilavec (Miha, Saducej, Hrom). Še posebej sta enkratna v tandemu »narodne elite«, ki se v slogu politikantstva karikaturno spotikata ob nenazadnje same sebe.

Odličen »team geist« sestavljajo tudi Rok Matek (Angel, Mati, Slep, Suzana), Matija Rupel oz. Nejc Cijan Garlatti (Oče, Juda, Vojak) ter edina ženska igralka v uprizoritvi Tjaša Hrovat, ki se med moško grobostjo in furbastjo odločno odreže.

S Pašjonom smo dobili tudi Slovenci oz. Primorci svoje Brianovo življenje (Life of Brian, 1979, r. Terry Jones), ki pa je vendar spominjajoč na pythonovsko uspešnico zgolj po zgodbi in komičnosti le te. Pašjon govori zase, izhaja iz nenazadnje drugačnega namena. Je komičen dramski komad, hkrati pa se za ličilom komičnosti joče žalostna podoba sveta, kateremu je uplahnela občutljivost do dobrega in slabega.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: SNG Nova Gorica

Deli Nazaj