Ni kaj, Slovenija je še vedno mlada. Kaj vse je lahko 25. let? Mladost je na vrhuncu, telo zrelo za čisto vse. Slovenijo lahko brez slabe vesti nazovemo kot miško malo. 25. let je polovica Abrahama. 25 let so tudi srebrni jubileji. Npr. srebrna poroka. To je tisti zadnji jubilej, ko veš, da naj bi bilo še enkrat toliko izvedljivo. Vendar čudovita je prav poroka oz. vsaj zveza. Zveza dveh, ki sta kljub temu, da sta si popolnoma različna, v svojih bistvih čisto enaka.

Človek v zakonu stremi k eni hiši, k eni postelji, k enemu naslovu, skupnim prijateljem, skupnim prostorom, skupnemu dopustu, skratka enemu in skupnemu. Ena skupnost. Ko se zakon skrha hoče nekdo podrobnosti, ki drugemu niso všeč, hoče neprijetnih in nesprejemljivih sprememb, naleti na slabo komunikacijo, postane gluh na kompromise, naenkrat pozabi na kvazi vrednote in vso neumno patetiko, ki sta si jo nekoč, morda bolj davno nazaj kot 25. let, zaobljubila. Zakon gre na razen. Naenkrat je nekdo tu, drugi tam. Oba si stojita na nasprotnem bregu; stojita in v tišini čakata na trenutek nekega slavja, ko bosta oba udeležena, rahlo pod vplivom kakšne substance in vse je pripravljeno, da se malce nerodno srečata in si izbruhneta očitke, tožbe in sovraštva. Dva ki sta izhajala iz istega imena, se sedaj prezirata do obisti. Njuno sovraštvo je tako pretirano, da se nam zdi že sumljivo, če ni vse skupaj zgolj domena. Vse si delita. Vsak vleče na svojo stran. Sedaj vemo, da je bog ustvaril število ena, hudič pa vse ostale. A vendar, še huje kot to, je tišina. Ignoranca. Raje po tiho vsak na svojo stran vleče, si ustvarja mreže, zagovornike, kot pa, da bi se usedel z drugim, se pogovoril in razrešil stvar, ne glede na sklep. Vem, težko je to. Še posebej med dvema, ki sta si nekoč toliko pomenila. A ko je v ozadju velikanska množica ljudi, ki ju ta dva delita, potem je jasno, da je čas, da se umakneta.

A poslušati spletke teh dveh, toliko časa, v nedogled, stalno, je utrujajoče. Vsaj na začetku je lahko še smešno, morda kasneje dramatično, še kasneje pa normalnemu človeku, pa naj si bo to moj ali tvoj, preseda. Pač preseda. Vem, da si je skrajno zabavno metati očitke in to vse zabava. Človeku preseda prepir, ki se vleče, čeprav sam ob tolikšnemu trajanju nehote pomisli, da je najbrž ta prepir pravzaprav samo stara dobra šola o deljenju in vladanju. Na koncu imata prepirajoča, največ koristi. Ni treba biti vedno prvi, da imaš oblast. Zabavno je že to dejstvo, da če človek zreducira, pa naj si bo še največje vojne, shizme in delitve tega sveta, vedno pride do prepira dveh. Na začetku sta bila vedno dva. A človek je pokvarjena žival, poišče si bando, deliti in pokvariti hoče še druge. Najslabše je, ko ta dva mobilizirata še razne služabnike, bojevnike, špijone in bognedaj, še vernike teh dveh idealov. A prav verniki, ki si izborijo, vsak svoj kult osebe, so najradikalnejši, gredo na nož, preslepljeni s populizmom in s puhlicami, primernimi kandidatu za predsednika svojega osnovnošolskega razreda, nastrojeno obsojajo vse, ki ne vidijo istih rešitev kot oni, ah kaki rešitev, če bi se prepirali okrog rešitev, bi se že marsikdaj izvlekli iz kakšne zagate, tu teče prepir o temi, kdo je s kom bil in je. Še več, ne da zgolj obsojajo, celo obtožujejo, ponižujejo, njuna retorika ni diplomatska, je primitivna, pa naj si bo to njun resničen inteligenčni domet ali zgolj taktika, mnoge pošteno vlečeta.

Ljudje, ki ju častijo, so verniki nekakšne sekte. Poveličujejo ju. Vsakega posebej. Prižigajo jima sveče za časa življenja, jočejo za njima. Verniki naenkrat pozabijo na boga, ker so ga drugod našli. Zakonca, ki se prepirata, pa sta lahko kljub izčrpanosti, čisto vesela, da imata take vojščake, ki so samega boga zatajili, da bodo raje njiju častili. Oba uživata. Vsak na svojem. Nekdanji zakon deli »njune« otroke, vsaj tako vidita in jima je to po godu. Pokažite mi še večje bogokletstvo kot to, da se mesijansko kažeš, svetohlinsko se oklepaš Boga, hkrati pa nimaš z njim popolnoma nič, še več, zlorabljaš ga za svojo korist.

Kako radi danes zmerjamo ljudi z monami. To so vsi tisti apatičnjaki, ki manjkajo v javnih življenjih, na prireditvah, pri mašah, na volitvah, vsi tisti, ki se raje, kot da se prepirajo v kakšnih organih,  si večer raje naredijo po svoje, dasiravno ne končajo pokončno in ne najbolj trezno. Ampak, lej, so vsaj oni. Ne pretvarjajo se. Mona je tako tisti, ki se pretvarja, da je nekaj, kar pravzaprav ni. In teh je dolga vrsta. Vsi smo.

Tako tudi težko gledam fotografiranje ob spomenikih, ki si ji nekateri lastijo, čeprav so jih postavili drugi in so od drugih. Težko gledam te fotomodele. Saj ne pravim,  ne očitam jim zaslug, niso pa edini, sploh ob množici totalno prezrtih navadnih smrtnikov, ki so se tistega vročega poletja v "kanatjeri" in "japonkah" nastavljali pred tanke. Sliši se epsko, iz pripovedovanja le teh, pa vem, da se šele takrat zavedaš surovosti grožnje. To so tisti ljudje, ki so 25. let nazaj, na cestah postavljati ovire, zapostavljali so svoja življenja, ogrožali so tudi družine, svojce, kariero ob morebitnem drugačnem izidu, sploh pa so kot mnogi prostovoljci sami dokazali, da četudi niso bili v nikakršni službi, zavrela je nora tisočletna kri, še pradedov, ki so o tem lahko zgolj sanjali. Kar je začel Samo s plemensko zvezo, kar se je nadaljevalo skozi Karantanijo, skozi vse nemške oblasti, bili smo na pragu, da se prvič polnopravno imenujemo – Slovenci. Za to se je izplačalo tvegati, kot vojak, policist ali zgolj nič hudega sluteči domačin premnogih slovenskih vasi.

Danes se rado rabuta proslave. Jemlje se jih za propagando. Na koncu se travestira nas. Težko mi je pisati o domoljubju. Vse to je že kar smešno postalo, ker domoljubje je bilo že tolikokrat zlagano (berite Heineja ali pa vsaj Kosovelovo Sferično zrcalo), da vsakokrat, ko ga nekdo omeni, postane že tako patetično, tako smešno, čeprav ni z njim nič narobe, temveč je narobe s tistimi, ki ga zlorabljajo.

Mladina je druga stvar. Niti ne vem, zakaj se s temi ljudmi ubadam in kurim svoj čas. Mladine ne zanimata več ta dva. Ne zanima ju, kdo je kaj bil in kaj ni bil. Ne čuti domoljubja, ker od doma-države ne dobiva tistega občutja zavetja, ki bo tu ostalo za celo življenje. Mladina je drugod. Ne zanimajo jo simpoziji o 25. let nazaj, ne zanimajo jo proslave, ne zanima je kdo je bil od koga. Sita je pričkanj ljudi, ki so svoje naredili, izkoristili za svojo kariero še samostojno državo ter odšli v nek zbor starcev, hkrati pa so aktivno še vedno vključeni v javno življenje. Mladina je sita. Zlovešče je predvideti, če bi tudi mi, stari 20-25 let, danes odšli pred tanke, se udeležili teritorialne obrambe ter zagovarjali državo. Takratna država nam ni bila več sposobna dati ponosa in perspektive, zaradi katere bi bilo vredno vztrajati v njej, zato smo se tudi odcepili. Je ta, opevana samostojna država, dala tisti ponos in tisto sliko prihodnosti, zaradi katere se izplača tvegati svoje življenje? Se izplača biti danes narodni heroj? Danes je država utrujena od sanj, ki so bile dovoljene, a so pozabile na nov dan. Ta dan trka na vrata. Tu je. Sanje mnogi še kar naprej halucinirajo; o Švici, o megalomanijah, o čisti resnici, o nespornih junakih. A nov dan še ni prišel v zavest, čeprav je tu in nas čaka. Še mi se prebudimo, morda bo že prav jutri nastopil TA nov dan.

Vse najboljše Slovenija, trudil se bom, da bom manj črnogled.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj