Na prireditvi so nastopili učenci vseh petih podružničnih šol Osnovne šole Dobravlje (Črniče, Skrilje, Šmarje, Vipavski Križ, Vrtovin) in pevski zbor matične šole v Dobravljah. Prireditve sta se udeležila tudi dolgoletni ravnatelj Anton Žagar, ki je šolo vodil in si prizadeval za njen obstoj dolgih 33 let, in nekdanja vodja podružnične šole učiteljica Milojka Hmeljak. Program je povezovala nekdanja učenka Sabina Jejčič, vtise nekdanjih učencev je zbrala in predstavila prav tako nekdanja učenka Anika Čuk, ob zaključku pa se je predstavnica staršev Egidija Čuk zahvalila sedanjemu in nekdanjemu vodstvu za prizadevanja glede obstoja podružnice, učiteljicam, ki so tu poučevale, ter vsem, ki so pomagali pri izvedbi prireditve.

Obstoj podružnice je bil že dalj časa pod vprašajem. Na šoli v Dobravljah in na Občini Ajdovščina so budno spremljali vpis otrok vsako leto in iskali možnosti, da bi otroke iz okoliša obdržali na domači podružnici. Občina je šoli ves čas stala ob strani in podprla obstoj v šolskem letu 2011/12, ko je število otrok padlo na štiri učence tudi s tem, da je financirala nadstandardni oddelek podaljšanega bivanja. Pripravljena pa je bila celo odpreti oddelek vrtca, v kolikor bi bilo vpisanih dovolj otrok. Toda takrat se je v naslednjem šolskem letu obetalo osem učencev. V prihajajočem šolskem letu pa bi v šolo ostal vpisan en samcat otrok.

Vodja podružnice učiteljica Mateja Kompara bo tako letos zabeležila zadnji zapis v šolsko kroniko, v kateri so vestno popisani dogodki povezani tako z razvojem šole v Šmarjah kot s samim krajem vse od leta 1845. V njej lahko preberemo, da so od leta 1845 do leta 1880, ko je bila ustanovljena redna šola, pouk vršili razni kaplani – učitelji. Kronist iz tistega časa je zapisal, da so bili za ustanovitev šole zaslužni na novo izvoljeni člani krajevnega šolskega sveta, katerim je bil »glavni smoter splošna omika naroda«. To so bili Andrej Brezovšček, župnik ter krajevni nadzornik, Ivan Vrtovec, predsednik in Janez Jejčič. Za Šmarensko šolo je pomembno leto 1891, ko je okrajni šolski svet z odlokom razširil tukajšnjo enorazrednico v dvorazrednico, že  1. avgusta istega leta pa je bil položen temeljni kamen za zidanje nove šole. Kot najpomembnejše leto v šolski kroniki pa pisec označi šolsko leto 1892/93, ko se je 1. septembra 1892 pričel pouk v častitljivi šolski zgradbi, v kateri je znanje od tistega dne do danes nabiralo in ponašalo v svet na tisoče lokalnih otrok.

Tistega davnega leta sta obiskovala šolo 202 učenca. Največ učencev je šolo obiskovalo v šolskem letu 1895/96. Bilo jih je skupaj 224. Šolski okoliš je obsegal do leta 1906/07 tudi Doljno Branico (danes Spodnja Branica) in do leta 1908/09 Tevče. V času italijanske okupacije je bil šolski arhiv uničen, uničena je bila tudi mladinska in učiteljska knjižnica z vsemi učili slovenskega izvora vred. Po kapitulaciji Italije se je tu vzpostavila partizanska šola, ki pa je potekala zaradi varnosti na različnih lokacijah.

V šol. letu 1963/64 je šola v Šmarjah izgubila status matične šole, v kateri je do tedaj potekal pouk od 1. do 8. razreda. Učenci od 5. razreda naprej so se vozili z avtobusom v Ajdovščino. S koledarskim letom 1964 pa je šmarenska šola postala oddelek Osnovne šole Dobravlje. Tega leta je pouk v Šmarjah od 1. do 4. razreda obiskovalo skupaj 52 otrok. Število učencev se je zmanjšalo v šol. letu 1976/77, ko je bila vas Gaberje priključena Osnovni šoli Vipava, naselje Čipnji pa je bilo priključeno k okolišu štanjelske šole.

Učenci in krajani so v teh letih doživljali številne spremembe, ki so jih prinašale zgodovinsko politične razmere, vremenske neprilike, pedagoška stroka pa tudi tragične smrti nekaterih učencev. Vestno so zabeležili vsako izboljšavo na šoli in v vasi. Že od začetka delovanja šole so starešine darovali goldinarje za nakup potrebščin za revne učence in tudi za šolsko knjižnico. Število knjig v njej je vsako leto naraščalo, prav tako bralne navade učencev. Podobno kot to počnemo sedaj na zaključni valeti, so tudi takrat obdarovali najboljše učence s knjigami. Učenci šmarenske šole so se posebej izkazali leta 1894/95, ko so prejeli pohvalo za ročna dela na deželni razstavi v Gorici. Nekatere roditelje so zaradi nemarnosti predlagali v kaznovanje. Tudi po vojni so učitelji zapisali, da bi uspeh številnih lahko bil boljši, a kaj ko so učenci veliko časa prebili pri domačih kmečkih opravilih.

V kroniki so zabeleženi tudi obiski ajdovskih zdravnikov, ki so skrbeli za zdravje  otrok ter številnim predlagali zdravljenje na morju, jim pozdravili slabokrvnost ali svetovali pri drugih otroških boleznih. Učenci iz Šmarij so po vojni redno hodili na izlete, ki bi jim jih še danes zavidali: Pula, Zagreb, Reka, Rab, Ljubljana, Postojna so bili njihovi cilji, ni manjkalo pa tudi ekskurzij po okoliških krajih. Podobno kot danes so prirejali številne proslave, ki so jih posvetili Prešernu, Cankarju, dnevu žena, pionirjev, mladosti, JLA. Pred prvim majem so prižigali kresove, najlepše pa jim je bilo zagotovo pred novim letom, ko so pod novoletno jelko pripravili obdarovanje vseh otrok.

Med šolskim letom 1954/55 so stavbo prenovili, v učilnice so položili parket in na novo uredili sanitarije ter umivalnice za učence. Naslednje leto je pozimi vladal tako hud mraz, da so zaradi njega pouk delno prekinili za tri tedne, delno pa snov utrjevali s po nekaj učenci v razredih, ko je mraz malo popustil. Kljub temu da so v pečeh kurili, je bila temperatura v prostorih pod lediščem. Učenci so bili pri pečeh in ponavljali snov, po malici pa šli domov. Šola v Šmarjah je v preteklosti imela tudi svoj pevski zbor, ki je 27. aprila 1961 uspešno nastopil na reviji pevskih zborov v Ajdovščini in zasedel 3. mesto. Kot drugod po Sloveniji so se šmarenski učenci v šolskem letu 1971/72 prvič veselilimoderne matematike, ki je temeljila na množicah. Več let je tu deloval čipkarski krožek. Učenci šmarenske šole so se v Dobravljah enakovredno kosali z znanjem učencev iz drugih podružnic. Mnogi so kasneje nadaljevali šolanje na številnih srednjih šolah in danes opravljajo častivredne poklice, številni pa se ponašajo tudi z zvenečimi univerzitetnimi nazivi.

Ko pogovor nanese na podružnično šolo Šmarje, se najprej spomnim svojih sošolcev iz tega okoliša, s katerimi smo se prvič spoznali v šoli v naravi na Debelem rtiču daljnega leta 1978. Takrat smo verjetno vsi prvič dobili občutek, kaj pomeni Osnovna šola Dobravlje in koliko različnih vasi združuje. Alenka, Jelka, Mojca, Sonja, Aleš in Franko so moji vrstniki, s katerimi smo delili mnogo skupnih radosti in skrbi od 5. do 8. razreda v Dobravljah. Z nekaterimi se občasno vidimo in še danes prijazno pogovorimo. Kot mama tudi poimensko vem, kdo so bili vrstniki mojih otrok iz tega okoliša. Od prevzema mesta ravnateljice Osnovne šole Dobravlje pa še posebej spremljam učence te podružnice, njihove uspehe in aktivnosti, ki se jih lotevajo. Vsako leto znova občudujem njihov pogum, ko kot najmanjša skupina nastopijo na veliki šolski proslavi. Takrat se brez strahu postavijo ob bok velikim in dostojanstveno s svojim nastopom zastopajo vasi Šmarje, Vrtovče in Zavino. Kulturno se udejstvujejo tudi na vseh prireditvah, ki jih organizira ali je z njimi povezano lokalno turistično društvo.

Šolskim prostorom v Šmarjah ne manjka ničesar, kar bi učenci pri sodobnem pouku lahko pogrešali. Dovolj je modernega pohištva in učnih pripomočkov. Učenci iz podružničnih šol Šmarje in Vrtovin so bili nekaj let nazaj prvi deležni tabličnih računalnikov, o čemer so takrat sanjali še v večjih mestih. Učencem je v učilnicah prijetno toplo, na voljo imajo manjšo telovadnico, zunanje igrišče, učilnico za ločeno poučevanje v kombinaciji  in knjižnico, v kateri lahko izbirajo med več kot 2000 knjigami. To je pravo bogastvo. Poseben vtis pa na obiskovalca naredijo kamnite skrle na hodnikih, prostorne učilnice z visokimi stropovi, starinska dvokrilna vrata, masivni parket in številni predmeti iz preteklosti, ki so jih na drugih šolah že zdavnaj odpisali. »Le zakaj zapirate tako lepo šolo?« vpraša nemalo kateri mestni obiskovalec ali popotnik iz druge države.

Mene je ob vsakem obisku vedno ganilo spoštljivo vzdušje, ki ga je bilo čutiti v prostoru in za katerega se mi je zdelo, da neustavljivo vabi k učenju. Učenci so med poukom v kombinaciji brez težav zbrano in samostojno delali, medtem ko se je učiteljica posvečala drugim. O njihovi ustvarjalnosti so pričali številni izdelki, razstavljeni na hodniku in v učilnici. Na šolske bazarje so pošiljali izvirne in uporabne izdelke, ki so takoj pošli. Učenci iz Šmarij so bili v zadnjih letih zagotovo deležni največjega nadstandarda, ko gre za število učiteljev na učenca. Tako nekdanji kot sedanji učenci pravijo, da so se tu počutili in se počutijo kot mala družina. A žal je kljub vsem prednostim šole v domačem okolišu število učencev iz leta v leto padalo vse do vpisa lanskega leta, ko smo vedeli, da upanja za nove generacije šmarenskih učencev ni več.

Tako 24. junija 2016 zaključuje šolanje zadnja generacija otrok. Ajda, Ana, Ida, Tonja, Enej in Nejc so učenci, ki so jih lansko leto posebej fotografirali za razstavo ob extemporu v Šmarjah, ki je bil tematsko posvečen bližajoči se ukinitvi podružnične šole. Njihova imena in fotografije bodo ovekovečena v zadnjem zapisu v šolski kroniki, ki bo odslej le priča o časih, ki so bili in jih ni več.

Zaprtje podružnične šole je v tem trenutku neizogibno, a veseli nas dejstvo, da so v okolišu vse bolj aktivne generacije nekdanjih učencev, ki cenijo vse, kar jim je šola v Šmarjah nudila. Njih ni strah, da bi jim majhnost šole onemogočila uveljavitev v velikem svetu. Dobro se zavedajo pomena šole v kraju in bodo zagotovo pripravljeni vložiti veliko truda, da bi jo nekoč ponovno imeli. Morda mora preteči le nekoliko časa od izgube, da se tega zavedo in občutijo tudi drugi krajani.

Mirjam Kalin

Deli Nazaj