Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteGroba beseda. Vem. Ampak pomislite, kdo pravzaprav je odgovoren za, kaj pa vem, recimo kar srečo? Na koga čakamo? Na kaj? A veste, če stvari vzamemo v svoje roke, postanejo resnične. Oprijemljive.
Enih par večjih in resnejših (v narekovajih) zapisov me čaka. Čaka … tam so, pripravljeni na moje prste, ki bodo prenesli moje misli na papirje interneta.
Ne danes. Ne zdaj. Zdaj pijem vino. Iz lepega kozarca. Pravega. Takega, za vino.
Včasih si je fino dovoliti. Samo to. Si dovoliti. Kaj? Kar vam srce poželi. Narediti stvar zase. Slediti trenutku. Biti v trenutku. Ker kaj pa je življenje? Resno, kaj je življenje, če ne samo skupek trenutkov?
Tudi mene kdaj odnese. Ah, kdaj … večkrat! In pustim, da mi tuje besede, nasveti, mnenja zamajejo temelje. Kar je popolnoma okej in naravno. To smo ljudje. Sploh v trenutkih preobremenjenosti, stresa. Ko smo bolj ranljivi. Manj stabilni. Že tako mogoče malo “načeti”. In mogoče iščemo, kaj pa vem, potrditve? Žig poleg našega … življenja? Kot da bi obstajalo pravilno in nepravilno življenje. In potem se znajdemo v primežu dvomov, v objemu misli, ki tako zlahka ranijo našo samozavest.
Ampak tudi to je okej. Tudi to je del življenja. Tudi to so trenutki. Dovolim, da se mi takšne stvari dogajajo. Verjetno drži. V vsaki stvari je nekaj dobrega. Če znamo pogledati čez nevidne meje naših prednastavljenih umov. Umov, ki odlično funkcionirajo ranjeni, zlomljeni. Uokvirjeni z merili, pričakovanji. Lahko krivimo družbo. Ali politiko. Lahko starše.
Ali sebe. Jaz krivim sebe.
Groba beseda. Vem. Ampak pomislite, kdo pravzaprav je odgovoren za, kaj pa vem, recimo kar srečo? Na koga čakamo? Na kaj? A veste, če stvari vzamemo v svoje roke, postanejo resnične. Oprijemljive. Če jih samo gledamo, no, tudi lačni lahko samo gledamo hrano, ampak siti ne bomo. Vzemimo stvari v svoje roke, naj postanejo oprijemljive. In potem lahko z njimi počnemo kar želimo. Lahko jih negujemo, ljubkujemo ali vržemo. Mogoče celo komu v hrbet.
A veste, vse je mogoče. Takrat, ko si dovolimo.
Dovolite si. In bodite dobro.
* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Medeja.net in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.