Svoje misli o Sloveniji in Slovencih sem zapisala že večkrat in mislim, da iz tistih sestavkov kar lepo veje moje mnenje o naši rodni grudi, zato bi tokrat – v izogib ponavljanju in prežvekovanju – ubrala nekoliko drugačno pot.

Za še neuhojeno stezo pa sem se odločila tudi iz nekega drugega razloga: po zadnji kolumni sem namreč dobila zasebno sporočilo nekoga, ki mi je očital negativizem in pomanjkanje upanja, kar sem upravičila z dejstvom, da Slovenci pač radi tarnamo oziroma tarnajo in potemtakem jadikovanja tudi radi berejo. Čeprav, če sem povsem odkrita, so me res srbeli prsti, da bi dopisala, da imamo Slovenci ogromno tehtnih razlogov za negodovanje, pa tudi to, da je med 'upanjem na boljše čase' in 'metanjem peska v oči' občutna razlika, a nisem hotela biti – negativna. Zato sem se tokrat odločila najti drugega grešnega kozla oziroma kar več njih in nanje preložiti vse morebitne očitke: pobarala sem petnajst znancev, prijateljev, prijateljevih prijateljev, sorodnikov, sorodnikovih sorodnikov, sorodnikovih prijateljev in vseh vmes, skratka ljudi od Obale do Koroške, stare od dvaindvajset do štiriinšestdeset, izhajajočih iz raznoraznih izobrazb, poklicev in finančnih zaledij, ter jih prosila, da mi podajo tri pridevnike, ki po njihovem mnenju najbolje opišejo našo preljubo mat kurjo.

To so torej povedali moji rešnji kozli, brez cenzure, brez lekture: pokvarjena, kradljiva, lepa, skorumpirana, brezupna, neizkoriščena, samosvoja, ujeta, domača, raznolika, zelena, majhna, zabačena, zaprta, tajkunska, diverzitetna, podrejena, krhka, nazadnjaška, nesposobna, zagamana, zakomplicirana, skrajno nerazumljiva, mlada, sončna, zavožena, zaostala, čista, topoumno zbirokratizirana, čudovita, neperspektivna, zaprta, urejena, snobovska, diskriminatorna, politično razdvojena, gospodarsko oropana in gnila.

Zdaj pa – če bi bila Slovenija petindvajsetletnica iz mesa in krvi in bi jo nekdo opisal s temi pridevniki, bi si želeli živeti z njo do konca svojih dni dokler vaju smrt ne loči? Ta naš odnos med Slovenijo in slovenceljni je precej podoben disfunkcionalni zvezi, ki se vleče leta in leta, čeprav je vsem jasno, da bi je moralo biti že zdavnaj konec, a mi kar vztrajamo in vztrajamo. »Pa saj je domača, pa saj 'fajn zgleda',« si prigovarjamo z nado oziroma s peskom v očeh, ko obenem pestujemo neke lepe spomine iz pradavnine. No, če lahko četrt stoletja smatramo za pradavnino … Kakor koli. Vse najboljše, Slovenija.

* Petro Brecelj lahko berete tudi na njenem blogu z naslovom For Peet's Sake

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj