“Amon, pa ti si čisti baksus. Zakaj nimaš še kake “sa strane”. Če bi bil jaz na tvojem mestu, bi prevrnil vse kar ma srčni utrip.” To so bile modre besede kolega, ravno v fazi ko se je tretjič srečno ločeval. Navzlic sorazmerno pestri ponudbi na partnerskem sekundarnem trgu se pravzaprav nikoli nisem vprašal zakaj, zato sem se poglobil v razmislek.

Pri raziskovanju kakršnegakoli problema je potrebno najprej opredeliti osnovne pojme – kaj sploh je ljubica. Za kolga iz uvoda je to nekaj samounevnega, kot dodatna oprema zakonskega paketa, ki mu po nepisanih pravilih pripada, nekaj kar mu ne gre odtujiti še manj pa očitati. Sam se bolj nagibam opredelitvi angleško-angleškega slovarja, ki pravi da je ljubica (mistress) ženska, ki seksa s poročenim moškim oz. ženska v položaju avtoritete in nadzora. Pogosto se obe opredelitvi manifestirata hkrati – ko naprimer poročeni direktor telesni origami izvede s tajnico, ki v enem zamahu omreži poročenega moškega in prevzame avtoriteto. A pojdimo po vrsti.

Kot vsak normalen pripadnik tradicionalno močnejšega spola nisem imun na očem prijazne ženske čare, ki jih seveda nikoli in nikjer ne manjka. In bolj kot se človeku dozdeva da je monogamija evolucijska slepa ulica, več jih je.  Seveda, vsakič ko v kakšnem odnosu zaškripa – in v vsakem pravem mora, saj je to del učenja – vedno se pojavi kakšna opcija, ki ponuja varljivi izhod v boljše življenje brez trenj. Navzlic temu, da verjamem, da življenje prinese marsikaj in da morda res ne vemo ali nas bo po 20 letih zakona pičila šesta puberteta in nas omrežila prav toliko letna naključna sopotnica na letalu, ne najdem pametnega argumenta ZA ljubico, tudi če bi ponudila vesoljne užitke in k tem povabila še svojo sestro. Zakaj ?

Za začetek imam to srečo, da sem poročen s pravnico. Dasiravno se poklicno ne udejstvuje v teh vodah, bi se v primeru kršitve najbolj konkurenčne klavzule ki obstaja na tem planetu znala pretvoriti v maščevalnega Čeferina na kubik. Prepričan sem, da bi – še preden bi se stuširal po skoku čez plot – že v tovarni Rog sirske prebežnike učil slovenskih kletvic in se hkrati potegoval za mesto odgovornega urednika revije Kralji ulice. Nadalje – živimo v sila majhni državici v še manjšem mestu, povrh vsega pa sem še posvojen – kar pomeni, da se mi na vsako liho leto kje pojavi kakšen nov (pol)sorodnik, ki to je ali pa ni. Seveda sem ravno prav nadarjen, da bi noč polno alkohola in norije kronal z naskokom (dotlej) neznane sorodnice – kar bi  seveda dalo druženju pod nazivom “da se bolje spoznava” povsem nove razsežnosti. Medtem, ko družinska kosila nikoli ne bi bila več to kar so bila bi neizogibno sledil tudi kakšen podaljšan pogovor s  strokovnjakom v beli halji. A večina ljudi – če že skače čez plot – tega ne stori z neposrednimi sorodniki – precej pogosteje se to odvije bodisi na delovnem mestu, bodisi v prijateljskem krogu. Ker trenutno mezdno delo opravljam v IT sektorju, bi moral v primeru prvega resno razmisliti o svoji spolni usmerjenosti (spet pogovor s strokovnjaki v belem). V drugem primeru zopet trčim ob haljo pravice, saj je večina prijateljev v odvetniškem poklicu (nekateri so celo specialisti za civilno pravo), kar pomeni, da bi svojo sobico v Rogu bržkone dobil še hitreje, kot če bi pravico delila soproga.

Kot vsak normalen jahalni klub, tudi ta z ljubico ni poceni – je bolj luksuz kot nuja. A večina pustolovščin željnih pozablja, da so neposredni stroški – večerje, kave, darila in ostali motivacijski paketi – zgolj vrh ledene gore. Hitro se namreč pojavijo stroški skrivanja – beri stres. V primeru, da te dobijo – in v Sloveniji TE dobijo – spet stroški ljudi v haljah – belih in vijoličnih (pravniki).  Strošek cenilca, ki še do včeraj tvojo nepremičnino razkosa hitreje, kot lahko tistim Sirijcem v Rogu pojasniš kaj pomeni p**** ti m*******.  Seveda vse od naštetega ni nič v primerjavi s stroškom oškodovanega ugleda – ne glede na to ali si v zakonskem okviru “padel” na krepko rdečelično sosedo ali pa na manekenko iz sosednje države, v očeh ženske veljaš za nedojebanea prasca. Da niti ne omenjam, da v kaos spraviš tako sebe, kot starega partnerja, novega partnerja ter vse njihove prave in namišljene sorodnike.

Imeti ljubico je seveda tudi izrazito nevarno za zdravje – ne zgolj v primeru, če je soproga tako ljubosumna, da gre z vami tudi ko nesete smeti. Raziskave namreč kažejo, da bolj kot nam je spolni partner všeč, manjša je verjetnost, da bomo pomislili na uporabo zaščite  – klasičen “žar borbe”. V kolikor bi se res odločil za ljubico bi seveda izbral nekaj brutalno privlačnega – ne bi šel po principu “naključni mimoidoči”. V praksi to pomeni, da bi skoraj gotovo pridelal celotno latinico hepatitisov, ter še kakšen sijoč herpes za povrh, saj bi bila edina zaščita zaprta vrata od sobe, da kdo slučajno ne vskoči.Infekcijska klinika seveda prinaša svoje stroške.

A tudi v teoriji idealnem primeru nebrzdano liberalne žene, ki možu “dovoli” imeti ljubico, ko misliš da ne more iti nič narobe, se skriva zaplet. Slehernik je spoznal kako surovo je lahko neujemanje dveh ženskih osebkov – če ne prej, ko je aktualna partnerka prvič videla bivšo in v stilu Haaške sodnice za mednarodne vojne zločine dejala “Kako si bil lahko s tako žensko, zdaj si pa z mano?”. Povsem realno se lahko zgodi, da se žena in ljubica ne ujameta, kar povzroči povsem nove razsežnosti težav, ki jih lahko reši le še kdo v črni halji z belim ovratnikom.

Osebno sem čudne sorte človek – imam namreč rad izzive. Gojim žgoče prepričanje, da je lahko imeti ljubico ali pet njih – vse kar to zahteva je malce logistične telovadbe. Pravi izziv in prava zmaga je imeti eno ženo, ki te s še tako intenzivno verbalno ofenzivo ne spravi v vrtinec nezvestobe. Izziv je dnevna bitka z rutino in zavajajočim občutkom, da “je nekje boljše” saj “ona ni taka”. Verjamem, da nikomur ni lahko, saj vsak bije svoj boj z vzorci iz otroštva, pričakovanju okolice, svojim srcem in južnim kompasom. Morda slepo, a vendar, verjamem tudi v to, da če se odnos pokvari, ga popraviš, ne zamenjaš kot pralni stroj iz Hoferja. Odnos ni komoditeta, odnos je najpomembnejša šola življenja, kjer le dolgoročna in globoka partnerska zgodba pomeni pravo spoznanje sebe – kot osnove za boljše in lepše življenje. Imeti ljubico je kot, da bi ravnokar podpisal pogodbo za novo službo samo zato, da bi lahko popoldne mutil za konkurenco. Zategadelj navzlic svoji spogledljivosti in družabnosti ne morem mimo dejstva, da je imeti ljubico prelahko, da bi lahko tvorno prispevalo h kvaliteti življenja. Amon. Pardon, Amen.

* Članek je bil prvotno objavljen na avtorjevem spletnem blogu in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj