»Drugič raje zlagajte drugje, umaknite se stran od blagajne.«

Čeljust mi je skoraj odpadla, bilo je poletno jutro v Hoferju, kjer sem kupila za več kot 50 evrov zaloge za babico. Ste mislili, da so v trgovini zadovoljni, če kupuješ pri njih? Kaj še! Nakup je hkrati test sposobnosti, čeprav na to ne opozorijo ob vstopu, da imajo normo v hitrosti odmika od blagajne. Kdo sem jaz, če ne želim z vso hitrostjo zabrisati praška na napolitanke?

Sicer se ukvarjam s športom in veljam za urno, a za Hofer ni bilo dovolj. Precenila sem se. Saj jih vidim upokojenske pare, kako se prestopajo že pred blagajno, se strateško razmestijo ob plačilu in začne se podajanje predmetov v voziček ob prodajalki, ki so ji naložili normo in mi nič hudega sluteč sodelujemo v njeni tlaki. Časa za izmenjavo besed ali človeški stik ni. Med izdajo računa in umikom blaga je to balast, združeni hitimo v sistem človek ali hrana je enako črtna koda. Počasnih ali oklevajočih kupcev nihče ne rabi! Mi smo tam zato, da oni prodajo, ne zato, da bi bil naš nakup po pomoti prijeten.
»Mi imamo hitre blagajne,« mi je zabrusila prodajalka, ko sem želela zložiti težje predmete spodaj v nakupovalno torbo in lažje zgoraj, jaz nepoučena o sodobnih trgovskih prijemih.

»Ali ni to množina?« sem zaripla od diskvalifikacije skušala razumeti.

»Hitre blagajne je množina, pri vas dela le ena, torej vi.«

»Saj! Zato nas je manj zaposlenih.«

Ob tej olimpijski logiki sem samo utihnila, torej jaz moram biti hitrejša, da lahko Hofer zaposli manj ljudi. Ali ne sme biti v mojem interesu, da dela kakšna oseba več? Kje so tiste romantične podobe, ko so dijaki vsaj med počitnicami pomagali zlagati v torbe ali vozičke? Ah, proč te sladke misli!

Kam so šle pravljice, da je kupec kralj oziroma kraljica? So v pobarvankah druga polica levo. Zdaj smo dobri kvečjemu zato, da sami naredimo vse in ne motimo zaposlenih v njihovem tempu, predvsem smo ovira med zlaganjem in pobiranjem denarja. Najbolje bi bilo, če bi kar nakazali denar od doma na račun in se odpeljali do skladišča, kjer bi tiho in seveda hitro nalagali v nahrbtnike in se ponižno odplazili domov.

Slišim, da ni povsod tako, prostovoljka za pomoč dementnim bolnikom mi je povedala, da je nekdaj slovenska trgovska veriga zaposlene poslala na izobraževanje, kako prepoznati in pomagati dementnim pri nakupu. Kar se mi zdi, glede na žalostno dejstvo, da smo tako odvisni od supermarketov, edino dostojno.

Gigantske trgovine, ki so skazile podobo Slovenije, se širijo kot nekakšna betonska plesen. V teh halah vlada neoseben hlad in redko prispevajo k dvigu kakovosti bivanja.

Kupci imamo moč, podprimo lokalne trgovine, kjer pristen stik ob nakupu morda še nekaj velja. Nasmeh, tri besede, prodajalci, ki ji poznaš, se lahko za njih tudi postaviš in jih pohvališ. Ko bomo umirali nam najbrž ne bo žal, zakaj nismo kupili tistega toaletnega papirja v akciji.

Če tuji kapitalisti udobno vladajo na našem trgu ali smo primorani še na slabo postrežbo in topo vdanost v norme, ki so neprijazne?

V svoji prostodušnosti sem v supermarketu, kjer sem bila opozorjena na normo zlaganja, napisala tudi pritožbo, ne na prodajalko osebno. Menim, da imajo sistemsko težavo, če so njihova navodila, da se tako vedejo do strank. Očitno si za odgovor vzamejo več dni, kdo bi vedel, glede na to, da imajo normo zame, ki tam kupujem, imajo zase dokaj sproščeno.

Hofer je čisto možno v galaksiji supermarketov fer, karkoli že to pomeni. V odnosu do končnih strank jim glede na moje izkušnje manjka toliko kot meni do uvrstitve na olimpijske igre v metu kopja – precej bi se temu lahko reklo.

* Članek je bil prvotno objavljen na spletnem blogu Zdravo Slovenija in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj