Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteV ponedeljek, 17. oktobra, bo v Viteški dvorani v ljubljanskih Križank na koncertu z naslovom Zlati glasovi nastopil tudi ajdovski baritonist Marko Kete. Naslov koncerta ni slučajen. Na njem bodo namreč prepevali pevci, ki so na letošnjem državnem tekmovanju glasbenih šol TEMSIG prejeli zlata priznanja. Več pa v krajšem intervjuju.
Marko Kete je bil najprej uspešen na regijskem tekmovanju, kjer je prejel zlato priznanje in najvišje število točk med vsemi, ki so tekmovali v petju v vseh kategorijah v vseh regijah. Na državnem tekmovanju, ki je sledilo, pa je v najvišji kategoriji, v starostni skupini do dvaintrideset let, prejel prvo nagrado in zlato priznanje. Ta uvrstitev mu je prinesla nagrado Festivala Ljubljana, v okviru katerega bo na drugem koncertu mednarodnega cikla Mladi virtuozi, 27. oktobra imel recital.
V preteklih letih je sodeloval pri projektih Zbora Slovenske Filharmonije, pel je pri različnih pevskih zasedbah, kot solist je nastopal na več recitalih, božičnih in velikonočnih koncertih, drugih javnih prireditvah ter z različnimi instrumentalnimi in vokalnimi zasedbami sodeloval pri snemanju zgoščenk s sakralno glasbo.
Marko Kete ni samo pevec. S petjem se sicer ukvarja resno, poglobljeno, profesionalno, zanj porabi veliko časa in mnogo lastnih sredstev, a po poklicu je doktor znanosti s področja okoljskih znanosti in je zaposlen kot tehnolog. Ima tudi družino in je zelo hvaležen ženi Teji, ki ga spodbuja in podpira pri njegovi »drugi« veliki ljubezni, ki jo petje vsekakor predstavlja. Letos je prvič tekmoval in dosegel velik uspeh. Prav je, da ga spozna širše domače okolje.
Kako se je začela tvoja pevska pot?
Peti sem začel zgodaj, z osmimi leti, najprej pri cerkvenem otroškem zboru in kasneje pri Mladinskem pevskem zboru Osnovne šole Danila Lokarja, po osnovni šoli, tja do dvajsetega leta, pa pri cerkvenem mladinskem zboru. Prvo bolj resno srečanje s petjem je bila moška vokalna skupina Sumus, kasneje pa Komorni zbor Ipavska pod taktirko izrednega dirigenta in umetnika Matjaža Ščeka. Tam sem še bolj začutil, da ima vokalna glasba srce, sporočilo za poslušalca. Kot pevec pa imaš priložnost, da skupaj s sopevci podajaš vsebino skladbe in hkrati izražaš svoja notranja občutja. To me je nekako zasvojilo.
Kaj te je prepričalo, da si želel iz svojega glasu narediti nekaj več?
Seveda me je kot pevca, bil sem star 22 let, začela zanimati tudi pevska tehnika, ki je nepogrešljiva pri tovrstnem ustvarjanju. Po naključju sem takrat spoznal, takrat še študenta Akademije za glasbo v Ljubljani, Simona Novaka. Tako kot jaz je bil baritonist in kar me je najbolj pritegnilo, zelo se je zanimal prav za vokalno tehniko, ki jo je študiral tudi iz kupa knjig priznanih evropskih pevskih pedagogov. S prvimi privatnimi urami sem začel pri njem in vem, da sem z velikim zanimanjem kakšni dve leti tudi sam to literaturo bral ter poslušal in analiziral vrhunske pevce iz prve polovice 20. stoletja. Mislim, da me je to obdobje naučilo predvsem začutiti in slišati dobro pevsko tehniko. Kasneje sem se dobro leto petja zasebno učil pri sopranistki in profesorici Jerici Rudolf. Sledili sta dve leti srečevanja s svetovno uveljavljenim basbaritonistom Markom Finkom. Ob njem sem spoznal čar solističnega petja, ki lahko marsikomu, če tega ne začuti, ostane skrit. Sam sem to doživel kot priložnost, da se kot pevec daš »na razpolago poslušalcu« in izkoristiš priložnost za to, da zaživiš tudi tisto, kar ti ni posebej lastno v osebnostnem smislu. Dal mi je tudi jasno vedeti, da lahko z rednim delom še kaj naredim iz svojega glasu. Mislim, da je bila ta njegova spodbuda odločilna za mojo nadaljnjo pot.
Celotno moje pevsko izobraževanje, ki traja osem let, je zasebno in kot zasebnik, sem uradno brez pevske izobrazbe. No, ja, na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca v Ajdovščini sem opravil izpit za tretji razred. Udeležujem se pevskih seminarjev v Sloveniji in tujini. Taka pot je v celoti posledica tudi doktorskega študija, ki je včasih terjal, da sem se mu v celoti posvetil.
Imaš izjemnega učitelja, ki je tudi imeniten pevec. Kakšen je vajin odnos?
Ja, trenutno se že dobri dve leti zasebno izobražujem pri profesorju Matjažu Robavsu, ki je odličen pedagog in pevec. Najin odnos postaja vedno bolj prijateljski in kar je najpomembneje, razumem njegov »pedagoški jezik«. Najbolj mi je všeč, ker je včasih kot trener, ki me lahko na vaji spravi do psiholoških meja. To srečanje z lastno omejitvijo včasih ni najbolj prijetno, je pa nujno, da človek spozna, na čem mora še kaj postoriti in kaj popraviti.
Kako gradita tehniko in kako skladbo?
Vsaka vaja se začne z upevanjem in vajami, ki so vedno drugačne. To pomeni, da je potrebno biti čim bolj zbran že od začetka. Vodila, ki jih pri tem uporablja profesor Robavs, so vezana predvsem na psihofizična občutja, kot so naraven dih, sproščenost, a hkrati neka notranja želja po izrazu, čustvih ter imaginarne predstave. Tehnika se tako gradi sproti in v spominu ostajajo samo določeni občutki, ki sem jih med pravilnim petjem doživel in včasih se zdi petje veliko bolj enostavno, kot sem si predstavljal sedem ali osem let nazaj. Nato preideva na vajo skladb, ki jih je seveda potrebno znati na pamet, saj se tako lahko v celoti posvetiva interpretaciji in tehniki. Dobro je, da je interpretacija čim bolj vezana na neko osebno doživetje ali vsaj na izdelano predstavo o nekem besedilu, kar včasih zahteva daljši premislek in brskanje po človekovem notranjem svetu. Kasneje je to potrebno izvaditi in udomačiti doma, kar zahteva vsakodnevno vsaj uro.
Kakšne skladbe rad študiraš?
Pojem rad skladbe, ki so mi vsebinsko blizu in od mene zahtevajo nekaj več. Seveda je pomembno, da je program izbran tako, da ti glasovno in osebnostno ustreza. Včasih dobro premislim, če je neka arija ali samospev res primeren zame. So tudi skladbe, ki sem jih pel, vendar opustil, ker sem preprosto še glasovno premlad zanje.
Tekmoval si s študenti glasbene akademije, ki se s petjem ukvarjajo sistematično in profesionalno ter jih v bistvu, kot pravimo v športu, premagal. Kako je tekmovati kot nekdo »izven« uradnih inštitucij?
Če sem iskren, se s tem ne obremenjujem. Poznam jih kar nekaj in velika večina je zelo dobrih pevcev, od katerih se lahko marsikaj naučim.
Katera posebna priznanja in nagrade si poleg zlatega priznanja in prvega mesta v svoji kategoriji prejel na regijskem in državnem tekmovanju?
Prejel sem več nagrad: nagrado Festivala Ljubljana ter nastop na recitalu v sklopu mednarodnega cikla Mladi virtuozi, nagrado Radia Koper, nagrado za najboljšo izvedbo obvezne skladbe ter posebno nagrado Društva slovenskih pedagogov.
Na tekmovanjih te je letos spremljal hrvaški pianist Ivan Pernecki, na obeh koncertih pa bo pianistka Andreja Kosmač. Kakšno je tvoje sodelovanje s pianistom, kakšen je vajin glasbeni dvogovor?
Vaja s pianistom je posebno doživetje, še posebej, če je časa dovolj. Človek se ob interpretiranju odpre, si izmenja občutja, želje, čisto tehnične napotke, medsebojno pomaga… Program in odnos tako iz vaje v vajo zori, kar se končno mora odraziti tudi na odru.
Kaj boš pel na recitalu v Viteški dvorani ljubljanskih Križank?
Na oktobrskem koncertu v sklopu cikla Mladi virtuozi bom izvajal deset skladb, eno s sakralno vsebino iz Mendelssohnovega oratorija Elija, tuje in slovenske samospeve ter pet arij, iz Mozartove, Puccinijeve, Lortzingove, Gounodove in Rossinijeve opere. Najbolj znana od teh je Largo al factotum iz Rossinijeve opere Seviljski brivec.
Uspešno tekmovanje te je naredilo prepoznavnega na slovenski pevski sceni. Kakšni so tvoji načrti?
Načrti so. Želje tudi. Naj ostanejo skrite. Vedno bolj ko sem v tem svetu vidim, da je potrebno še več dela. Deset let nazaj si nisem niti predstavljal, da to področje zahteva celega človeka in s tem veliko reda in odrekanja. Dejansko ni dneva, ko ne mislim na petje in vedno imam v mislih naslednji dan, saj moram biti spočit in »imeti glas« za vajo ali nastop.
Hvala.
* Besedilo: Marinka Šuštar