Gledališka uprizoritev dramskega besedila Gašperja Tiča »Trio« v režiji Jaka Ivanca, si vsekakor zasluži biti vidna in videna. Uprizoritev gledališča Koper, z odlično trojico elizabetinsko zasnovanih vlog »treh sester«, ki jih igrajo moški: Donatella (Uroš Smolej), Fiorella (Danijel Malalan) ter Marija (Rok Matek), navduši. Zato, ker gre za pogumno odločitev pisanja velikokrat spolzkega terena komedije, še prej pa zaradi tega, ker ta komedija odlično deluje. In jo ne rešujejo odlični karizmatični komiki ali šale na prvo žogo, temveč jo suvereno gradi, dovrši in hkrati razgrajuje delujoča dramska premisa, ki deluje in čistokrvno odslikava grenko-sladek gledališki simbol.

V uri in pol trajajoči uprizoritvi smo priča koncertu popularnih pesmi iz petdesetih let »Tria pupe«, to je trem »skoraj« sestram, no dve naj bi bile zagotovo, tretja pa je vsaj polsestra. To je zasnova. Kasneje pa se odkritja zgolj še vrstijo. Prav odsotni liki so tu močno sredstvo, ki stopnjuje dramatičnost, povzroča komičnost z delitvijo, različnimi željami in tihimi interesi, hkrati pa odslikava podobo »srečne družine«, v njeni negaciji.

Elizabetinska porazdelitev ženskih likov med moške napoveduje koncert zasedbe Tria pupe. Kot gledalci smo priča še enemu v vrsti nastopov, a kasneje vidimo, da vse kaže, da bo prav ta zadnji. Preteklost, predvsem nedavno umrlega očeta, pride na plano, podobno kot Ibsenovi Strahovi. Ta preteklost razdvaja, muči in dela špetir med tremi čisto simpatičnimi (vsaka seveda na svoj način) puncami. Še posebej, ko pride do delitve očetovega bajnega premoženja v slogu Kralja Leara, čeprav tu v oporoki. Karakterji Learovih hčera Goneril, Regan in Cordelle se nasploh karikirano odslikavajo tudi v naših protagonistkah. In oče, čeprav je odsoten in mrtev, govorice o njem so skozi besedilo tako žive, da ni kaj, da si ga tako živo tudi predstavljamo. Ugotovimo, da je bil dirigent in precej premožen, a hkrati prasec. Ni hudič, da so sestre zaradi pomanjkanja izražene pozornosti iz strani staršev, začele peti. In petje, prav petje, je danes zdravilo.

Peti, pomeni ustvarjati dramatičnost. Ker petje je mini predstava in bolj kot je dramatično, boljše je. Še boljše je, da je grozna usoda ali vsaj preteklost pevca. Ah kako voajersko radi gledamo zadnje diabetične nastope talent showov, ko ti z osladnostjo montaže komercialnih televizij poletijo na odru nacionalnih gledališč (!) kot Pegaz iz pepela. Vsi so ranjeni. Petje, po možnosti še kitara, pa odrešita vsega, dobijo tri ja-je in to je to. Aleluja! Bog je in navija za te talente. Talent show bi bil tako primeren tudi za naš trio. Le z eno razliko, vse tri pupe so preveč realne, da bi se jokale, ko bi jih potrdili trije ali štirje »strokovnjaki«. One ne rabijo druge, rabijo zgolj sebe.  Če so popularne ali ne, niti ne vemo. Vemo, da znajo dobro peti, da imajo urejen nastop, vemo, da ima vsaka od njih dokaj visoko samopodobo, dasiravno ni popolna, verjame vase, in to brez talent showa!

Želja tria, je tipično slovenska in slovenskost tudi uteleša. Vse tri pevke so dokaj uspešne, a zaradi preteklosti niso to, kar bi želele biti, kljub majhnosti, bi se rade razdelile na solo pevke, čeprav vedo, da razdeljene ne bodo vzdržale.

Humor, poudarjen s primorskim in koroškim dialektom deluje kot nekakšna sodobna opera buffa. Pravzaprav je vse skupaj en velik sklop monologov, ki čaka na naše odzive. Vsi liki hočejo biti nekaj, kar ne morejo, zdijo se nam ujeti. Potisnjeni na oder sodobnega življenja, ko je moderno vse zasebno deliti v javnost. »ah, daj Donatella, povej jim. Sedaj že itak nekaj vejo.« govori Fiorella, ko še najbolj ponižna, a po svoje ravno tako močna Marija kokodaka publiki ne ravno lepe pripetljaje iz njihovega življenja, ki se iz prigode v prigodo zdi, da je vse prej kot srečno.

Živijo v utopiji. Celo njihov bend je zgolj iz kartona, kot na koncu same priznajo. Prepriča morda še najbolj petje, ker so ranjene kot Edith Piaf. A močne, dasiravno v petju popevk. Vse skupaj je fasada. »To je koncert, drugo je realnost«, nekako tako povzame in prizna Donatella, ki hoče upravičeno uživati še en nastop, ki se žal konča v utopični in morebitni zadnji priložnosti oporoke, da bi se oče le morda pozitivno izkazal vsaj tik pred smrtjo. Tudi to se izjalovi in na koncu ugotovijo, da so še najbolj močne, ko so skupaj.

Predstava ni klišejska, zaradi tega, ker vsebuje čisto vse, kar bi kliše vseboval. Že scenografija (Jaka Ivanc in Voranc Kumar) odlično pripravi gledalca na gala uglajen večer, poln očarljivega petja starih klasik. A tu je tudi trik, majhen odrčič, predstavlja tisto, kar dejansko so. Ujete na majhen oder življenja. Ko ga prestopijo in to je hitro, so že ene izmed nas. Prirejena glasba Davorja Hercega v priredbi slovenskih besedil Gašperja Tiča, izzveni ob celi njihovi drami kot zgolj in samo balast in zato odlično tematsko sovpada s zgodbo. Pretiravanje, kič, balast. Vse skupaj je tako igralsko kontrolirano, da ne zapade v razvodenelost uspelega igralskega trika. 

Tako lahko rečemo, da je predstava Trio lep uspeh slovenske komediografije. Prav odlične komedije nam danes manjkajo. Morda je »Trio« zvezda danica.

* Naslovna fotografija: Gledališče Koper Teatro Capodistria

Deli Nazaj