Lokalne Ajdovščina – 3. 11. 2016

Javno pismo: Šola kot podjetje in vpis kot tvegana investicija

Seznanitev javnosti s situacijo doktorskih študentk in študentov, ki zaprošamo za sofinanciranje študija. Ne pristajamo na to, da sta posameznica in posameznik blago, ki se v prizadevanju ustrezati idealu naročnikovih zahtev ponuja na trgu, in da se šolanje razume kot finančno tvegano investicijo (vase), ob kateri celo šola sama kot mrhovinar preži na negotovo situacijo svojih študentk in študentov.

Seznanitev javnosti s situacijo doktorskih študentk in študentov, ki zaprošamo za sofinanciranje študija.

Po treh letih vrzeli bo letos ponovno mogoče pridobiti sofinanciranje doktorskega študija. Inovativna shema, zadnji model financiranja, je predstavljala primer dobre prakse in je marsikomu omogočila sicer nedostopen študij na 3. stopnji ali pa ga vsaj občutno olajšala v smislu finančne razbremenitve. Letošnji težko pričakovani razpis za sofinanciranje je po treh polnih letih do celotnih generacij krivičnega vakuuma prva priložnost vpisa za doktorske študentke in študente z možnostjo sofinanciranja. Torej tudi za tiste, ki si dragega študija sicer ne moremo privoščiti.

Žal pa to sofinanciranje, ki bo namenjeno le nekaterim, ne ponuja tako dobrih pogojev za študij, saj pokriva zgolj višino šolnine. A želja po študiju je tudi ob tej olajšavi očitno predstavljala zadostni razlog, da se nas je kar nekaj odločilo, da bomo ravno z letošnjim šolskim letom vpisali doktorski študij. V postopku pa smo naleteli na kar nekaj absurdnosti, s katerimi bi radi seznanili javnost, še preden se postopek izbire kandidatk in kandidatov zaključi.

1. Vsaka univerza, ki je pridobila sofinanciranje, je razpisala lastne pogoje in kriterije za dodelitev sofinanciranja svojim študentkam in študentom. »Javni razpis za sofinanciranje doktorskega študija – generacija 2016« na Univerzi v Ljubljani se je zaključil 20. oktobra 2016, odprt je bil teden dni. Na tem mestu opozarjamo na nekatere nepravičnosti in vprašljive poenostavitve v tem dotičnem razpisu:

– Na podlagi »objektivnih kriterijev« bomo med seboj primerjani vsi študentke in študentje več kot dvajsetih različnih doktorskih programov, tako naravoslovnih kot humanističnih in družboslovnih. Menimo, da tako različni profili niso primerljivi po enotnih kriterijih.

– Potrebne točke je mogoče pridobiti s predložitvijo dokazil o znanstvenih člankih, strokovnih člankih in udeležbah na konferencah, za kar se navadno usposablja šele na doktorski stopnji študija.

– Ne glede na to, da je bil razpis odprt samo en teden, bodo imeli prednost študentke in študentje, ki se bodo na razpis prijavili prej kot drugi. Torej so prepuščeni kontingenci prisotnosti in razpoložljivosti mentoric in mentorjev, urednic in urednikov itd., od katerih morajo pridobiti razna potrdila in podpise.

– Ob izenačenih rezultatih se bo izvedel javni žreb. Takšen srečelov odločevalkam in odločevalcem resda olajša delo, a razvrednoti sam postopek.

– Sofinanciranje lahko prejmeta samo dva študenta oziroma dve študentki na mentorico oziroma mentorja. To se nam zdi diskriminatorno do vseh tistih, ki bi želeli vpisati doktorat pod mentorstvom uspešnih in kvalitetnih mentoric in mentorjev. Navadno imajo ravno ti največ študentk in študentov.

– Na razpis se ne morejo prijaviti tiste študentke in študentje, katerih mentorice oziroma mentorji ne dosegajo zelo strogih kriterijev v zvezi s klasifikacijo njihove raziskovalne dejavnosti, kar je diskriminatorno do študentk in študentov.

– Ne pristajamo na moški slovnični spol, ki se v razpisu uporablja kot »generični spol«.

2. Vpis na izbrane programe je bilo treba izvesti, preden je bil objavljen razpis za sofinanciranje in torej tudi preden so bili znani pogoji za kandidaturo. To je marsikomu, na primer (samo)zaposlenim, oteževalo odločitev za vpis, saj do zadnjega nismo vedeli/-e, ali se bo naš status izključeval s sofinanciranjem.

3. Študentke in študentje smo se vpisovali na univerze in doktorske šole, ne da bi vedeli, katere izmed njih so od ministrstva za izobraževanje, znanost in šport pridobile sofinanciranje. Nekatere očitno kvalitetne institucije so izpadle zaradi absurdnih pogojev, kot je denimo rigidno neupoštevanje raziskovalnih referenc mentoric in mentorjev, ki so hkrati zaposleni na drugih, čeprav s šolami povezanih inštitucijah. Nekateri študentke in študentje smo tako zaradi »napačne« izbire inštitucije ostali brez možnosti kandidiranja za sofinanciranje.

4. Fakultete so glede nastale situacije ravnale vsaka na svoj način. Nekatere so bile razumevajoče in so se zavezale, da bodo v primeru, da študentka oziroma študent ne pridobi sofinanciranja, morebiten izpis na prošnjo posameznice oziroma posameznika izvedle brez komplikacij in tudi vrnile morebiten plačan obrok šolnine in vpisnino. Ponekod je bil mogoč tudi (izreden) odlog plačila prvega obroka šolnine. Nekateri študentke in študentje na določenih fakultetah pa smo bili vsej dobronamernosti in prizadevanjem navkljub primorani podpisati pogodbe, ki so bile pogoj za vpis, ta pa pogoj za kandidaturo za sofinanciranje.

V njih smo se zavezali, da bomo ob morebitnem izpisu, ki je za marsikoga ob odsotnosti sofinanciranja žal edina preostala možnost, plačali določen delež vrednosti prvega letnika šolnine. Gre za zneske, visoke najmanj nekaj 100 do celo več kot 1500 evrov, ki za marsikoga nikakor niso zanemarljivi. To si lahko razlagamo kot očitno preračunljivost in ekonomsko korist v prid izobraževalni instituciji ob izkoriščanju zagonetne situacije študentk in študentov.

To so le nekatera izmed nerazumljivih dejstev v še nekončanem postopku, na katerega moramo študentke in študentje tiho pristajati in biti hkrati hvaležni, da imamo po dolgem času sploh možnost sofinanciranja. Nihče ne ve niti, ali bo naslednje leto za novo generacijo ta možnost spet odprta. Kar je bila včasih samoumevna pravica, je danes metanje drobtinic, za katere se je treba skorajda stepsti s kolegicami in kolegi, ki se nam jih vztrajno predstavlja kot konkurenco.

Menimo, da pri opisanih postopkih ne gre samo za tehnične pomanjkljivosti, ampak za simptomatičen problem. Ne pristajamo na to, da sta posameznica in posameznik blago, ki se v prizadevanju ustrezati idealu naročnikovih zahtev ponuja na trgu, in da se šolanje razume kot finančno tvegano investicijo (vase), ob kateri celo šola sama kot mrhovinar preži na negotovo situacijo svojih študentk in študentov.

Pia Brezavšček

Izidor Barši

Polona Mesec

Ana Schnabl

Martina Šoster

Ajda Mladenovič

Robert Bobnič

Alja Lobnik

Jasmina Šepetavc

Ana Podvršič

Jernej Kaluža

Aleš Rojc