Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteLjubljanski filmski festival Liffe je odprt. Filmski sladokusci ste seveda prišli na svoj račun. Če pa festivala v živo ne boste obiskali, lahko njegovo dogajanje in ocene nekaterih najboljših filmov spremljate tudi na naših straneh, v zapisih Nejca Furlana, rednega gosta največjega filmskega dogodka v Sloveniji. Tokrat o odlični poljski mojstrovini, kandidatom za oskarja, 11 minut, režiserja Jerzyja Skolimowskega.
Začelo se je! Ljubljanski mednarodni filmski festival je odprt. Čakajo nas poslastice najrazličnejših filmskih žanrov, izgledov, pogledov itd. Sinoči je potekala otvoritev. Po skeču ala » Kviz taksi z Jožetom« na filmski način s prepoznavnimi obrazi, smo lahko tudi obiskovalci sami pri sebi preverili filmsko znanje, Jože Robežnik je kot gostitelj kasneje tudi neposredno iz skeča priletel v dvorano, navdušil publiko, po parih besedah pa že prepustil oder bolj umirjenemu direktorju festivala Simonu Popku. Slednji je poudaril, da gre že za deseto leto njegovega vodenja festivala ter se ob tem zahvalil svoji ekipi, sledil je še kratek klepet s slovenskim scenaristom in diplomantom Ameriškega filmskega inštituta (AFI) Martinom Horvatom. V Ljubljani se je predstavil s filmom »Vsi ti glasovi«, ki je dobil študentskega oskarja za kratki film. Sledila je projekcija le tega.
Ekipa poljskih igralcev gre v gledališko dvorano, ki v razsulu in pepelu hira, a hkrati kljubuje povojnemu razdejanju. V dvorani odkrijejo mlajšega moškega, ki se skriva pred njimi, kmalu se izkaže, da je nenevaren, a hkrati ne spregovori nobene besede, izgleda, kot da je nem, ve pa za stikala odrskih luči in ostalih tehnikalij. Ekipi nekaj igralcev ustreže, znova se prižgejo odrske luči, znova nastopi iluzija gledališča, nadenejo se zopet maske, oblečejo se zopet kostumi, igralci po vojni in terorju znova oživijo uničeno gledališče, kar pa dodobra vznemiri fanta, ki so ga tam dobili. Nož z nemško svastiko ga izda, stvar je na vrhu napetosti, podobno kot kavbojski obračun ob dvanajstih, kdo bo potegnil prvo potezo. Poljaku, ki mu je odkril nož ni za maščevanje, hkrati pa kriči od notranje bolečine. Navduši scenografija, mizanscena, igralci so večino časa obkroženi s temnimi lisami, razen kot igrajo. Odreši nas lahko očitno zgolj umetnost.
Kratkemu omenjenemu filmu je sledil še film večera, celovečerec poljskega cineasta Jerzyja Skolimowskega, katermu je letos posvečena retroperspektiva. Včeraj smo videli najnovejši film z imenom »11 minut«. 11 minut je za filmske naivneže in tiste, ki so verjeli naslovu, ki bi se utegnil zliti z minutažo filma, tako, da bi nato takoj odcapljali do pogostitve, malce dvoumen. Film traja namreč 81minut, 11 minut pa je realen čas v filmu. Spremljamo različne zgodbe; od prodajalca hot dogov s zanimivo a hkrati v skrivnost zavito preteklost, ostarelega slikarja, nadutega filmskega režiserja, ki na avdiciji osvaja čudovito igralko do čistilca oken na stolpnici – hotelu, skupino nun, dostavljalca droge, mudečih se rešilcev itd. zgodbe so med seboj različne, različni so tudi dogodki, nekateri bolj, drugi manj dramatični, vse je pa prej dramatično kot optimistično, zdi se, kot da gre za vse ali nič, ura teče, odšteva minute, sekunde. Vsi so si med seboj vsebinsko ločeni, sklepni prizori filma pa vse skupaj spektakularno, hkrati pa usodno, a obenem precej tragikomično povežejo in sklenejo, kar se je vilo in pletlo cel film. Zdi se, da je ena katastrofa, povod za druge. Gordijski vozel razreši kopica nesreč spektakularnih razsežnosti, ki večino likov pahne v… no, na filmu je videti zgolj meglo črnega gostega dima. Še to vidimo zgolj na nadzorni kameri, teh je več, pravzaprav je cela Varšava, kjer se film dogaja, nadzorovana. Da, vsako mesto spremlja nešteto kamer, te pokažejo nesrečo, lahko odkrijejo krivca, preteklost in hkrati pogoj za razumevanje takšnega sklepa, pa sta zavita v črn dim. Nekatere zgodbe, spremlja glasen prelet letala, v eni prileti beli golob naravnost v ogledalo, izgleda, da ko se je mir pogledal vase, je opazil, da ga več ni, poleteti je hotel k sebi, a se zabil in razbil ogledalo. Vsem zgodbam pa je skupno črno znamenje. Tu je v obliki nehotenega črnega madeža, tam je mrtvi piksel, drugi zgolj teihoskopično opazujejo črno piko na nebu. Nekaj je na tej črnem znamenju, nekaj črnega prihaja, lahko je hommage monolitu iz Kubrickove Odiseje 2001, lahko je napoved nekaj slabega – črnega, lahko pa je čisto preprosto varnostna kamera iz kakšnega drona, vsi smo namreč spremljani na vsakem koraku, a hkrati iskreno povedano, nekateri si to tudi želijo, kar dovolj jasno povedo že uvodne sekvence likov, ki se snemajo na selfie način.
Film je dinamičen, redko pusti dihati, zaobljen je v paleto usod, nehote smo tudi sami del teh, epileptični izpadi in hitri žanrski obrati od trilerja, do drame, do črne komedije, rahlo spominjajo na izjemno argentinsko črno komedijo »Wild tales« (špansko »Relatos salvajes«, r. Damian Szifron, 2014). težko verjamemo, da je vse skupaj zgolj 11 minut vsake zgodbe posebej, a če režiser tako reče, potem naj bi to tako bilo.
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.