»Jaz, Daniel Blake« je veliki zmagovalec letošnjega cannskega festivala, kjer je z njim slavil festivalski znanec in že drugič zmagovalec (po letu 2006 s filmom »Veter, ki trese ječmen«) - režiser Ken Loach.

v uri in štirideset minut, se nam odvrtijo dve naravnost žalostne zgodbe. Daniel (Dave Johns), ki je po srčnem napadu izgubil službo, ne more dobiti nove zaposlitve, hkrati pa ne more dobiti socialne pomoči. Tu je tudi mati samohranilka Katie (Hayley Squires), ki z dvema otrokoma skorajda životari. Dve povsem različni zgodbi poveže hoja od Poncija do Pilata; birokracija prefinjeno zasuje male in preproste ljudi, oklene jih, ne spusti jih iz lovk komplikacij.

Prav o tem govori »Jaz, Daniel Blake«, ta čisti primer drame socialnega realizma. Ta »Jaz«, lahko nadomesti tudi naše ime, Daniel Blake je zgolj primer. Jaz spadam tudi v ta razred, moj ugled je tudi zaničevan iz strani države, jaz sem tudi eden izmed državljanov, jaz bi tudi rad delal, »jaz« se lahko še tolikokrat primeri in naj bo njegova konotacija še tako egoistično naravnana, gre se za preprosto dejstvo, da ob vsemu, kar nam poberejo, ostane nam lahko zgolj še svoja bit. Rešitev? Vsi jo vidijo v revoluciji, v nenadnem uporu. Da, to je tisto, ko se ti koža naježi in hitro postaneš poln besed »revolucija, da to rabimo. Takoj, sedaj! Dajmo jih!« Daniel Blake se ne gre revolucije, Daniel Blake prizna zgolj sebe. Njegov glas ne bo dosegel facebooka in ne interneta, ker računalnika sploh ne zna uporabljati, prav tako se ne trudi s časopisi ali televizijo, v filmu so mediji praktično odsotni, odrinjeni od malega človeka. A vendar se odloči za precej »moderen« pristop; na zid socialnega urada napiše s črnim sprejem svojo tezo, kako hoče dobiti odločbo do socialne podpore, saj bo sicer umrl od lakote itd. mimoidoči se ustavljajo in podobno kot v Kubrickovi klasiki Spartaku, tudi sami naenkrat postanejo Spartak. »Jaz sem Spartak!«, postane »Jaz, Daniel Blake«, teh ni malo, so pa brez učinka.

Je torej upor brez učinka? Vprašanje je sociološke narave, zato bom to tematiko prepustil komu drugemu. V filmu zgolj vidimo, kako sedaj Katie vrača pomoč Danielu in mu uredi odvetnika itd. a vse ni tako kot bi moralo biti. Domino efekt ruši življenja Katie, ki je primorana zaradi zaslužka oditi v moralno sporno »službo«, Daniela to boli, hoče jo »rešit«, a brez denarja ji je lahko zgolj moralna podpora. Sistem je neusmiljen, krut. Revščina kot pojem zveni včasih precej nedoumljivo, razumemo jo bolj kot grenkobo, dokler ne odkrijemo njene krute bolečine. Nekaj takega jasno pokaže ganljiv prizor s konzervo v centru s hrano za socialno šibkejše.

»Jaz, Daniel Blake« je tako film, ki je daleč od tega, da bi bil namenjen kakšni večerni sprostitvi. Če bi ga režiral kakšen Slovenec, bi si v njem že marsikdo prerezal žile ali pa se vsaj zagugal na vrvi, tako pa Loach vseeno išče skozi vse pore rešitev, z njim hrepenimo po slednji tudi mi, a preprosto je ni, da bi odrešila, hkrati pa ne umazala človeškega dostojanstva. Film je nedvomno velik dosežek, premišljena drama, dober scenarij. Hkrati pa ne ponuja nič revolucionarnega, nič prodornega, vse je v redu, zgodba jasna, liki točno zarisani, direktor fotografije nam pušča rahlo blede a stilizirane slike rahlo perifernega Newcastla, gibanje kamere je klasično. Vse torej kot mora biti, ukalupljeno v model odličnega filma. A vsak kalup je namenjen obrti in več dobrih in predvsem istih filmov pusti pečat v prvih primerkih, vsak naslednji pa je že, milo rečeno ponavljanje. Kaj je torej prepričalo režijo letošnjega Cannskega filmskega festivala, da so Loachu podelili najvišjo nagrado – zlato palmo, je tako vprašanje za žirijo.

PREBERITE TUDI:

Sieranevada – ko sorodniki nimajo česa početi #LIFFE2016

Ona #Liffe2016

Otvoritev Liffa in ocena filma 11 minut

V kino v »LIFFe«

*  Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj