Disident po SSKJ-ju označuje nekoga, ki se odcepi od svoje skupine, organizacije. Tako je tudi kultno besedilo Draga Jančarja – »Disident Arnož in njegovi«. Profesor Arnož splava po vodi realnosti. Pri tiskarju Wolfu tiska letake s katerimi upa, da bo prebudil speče ljudstvo. Ne uspe, policijski ravnatelj Krištof Pajek zapre Wolfa, da bi obtožil Arnoža, kar pa ta zavrača, ker je mož beseda. Wolf bo zaprt toliko časa, dokler Arnož ne pristane na samocenzuri. Tačas prihitijo Arnoževi študentje z vestjo, da je izgubil profesuro. Ob nič kaj prijetnem nočnem obisku Pajka, ki Arnožu pove, da obstaja zgolj kaos ali red, slednji ugotovi, da nima več kaj iskati v svoji domovini, zato se odpravi v obljubljeno deželo, iskati ameriški sen v Ameriko. V deželi čez lužo ustanovi socialistično skupnost svobodnih ljudi, kjer so vsi enaki. Živijo od svinjereje, le Arnož se ne poslužuje tega, saj je prepričan v pisanje svoje knjige, ki bo razširjala ideologijo. Vse je dodobra klavrno. V Ameriki pač ni obljubljene dežele. Guverner in upravnik svinjereje Arnožu kot kapitalist nasprotuje, nasploh se vse bolj zdi, da je Amerika ena velika utopija

Zdi se, da se prav iz tega režiser Diego de Brea in dramaturginja Mojca Kranjc trudita črpati aktualnost nove uprizoritve koprodukcije SNG Drama Maribor ter SNG Drama Ljubljana. Je mar Amerika vendarle zgolj in samo sen? Utopija preostalega sveta, ki med drugim tudi zaradi Marshallovega plana verjame v nebesa na zahodu, dasiravno živi po možnosti še boljše? Govoriti tu o zasliševanjih iz prejšnjega sistema je bolj kot ne zgodovinski fakt, znana resnica pred katero se nima smisla skrivati. Hkrati pa je tudi ne pogrevati. A ravno to brutalnost se kaže skozi celotno uprizoritev. Tako imamo Arnoža (Marko Mandić), nad katerim praktično vsi izvajajo nasilje, udarjajo ga, zabijajo ga z glavo v železno bolniško posteljo, pretepajo ga na tleh, živega zasuvajo z zemljo (aluzija kot namig na nekaj iz povojnih časov?), na koncu ga celo obesijo na gimnastične kroge kjer slečen rahlo spomni na križanega Kristusa, zatem pa ga še pošpricajo še z vodo. Ob vsem tem lahko zgolj rečemo: »Da, razumemo poanto, naprej prosim.« Na eni strani imamo Arnoža na drugi strani pa Pajka (Boris Mihalj) ter izpraznjen oder velikih scenografij, zapolnjen zgolj s predmeti kot so veliki ventilatorji, gimnastični krogi, stari legendarni leseno – železni stoli (gotovo jih poznamo iz šolskega inventarja), žarnice na žici, nekaj zemlje, voda, bolniška postelja na kolesih ... Vse daje srhljiv prizvok gnilega okvirja v katerega so ujeti akterji, na čelu z Arnožem. Igra ni osebna, vsa dejanja so izvajana v dvorano. Malo pogledov se sreča med igralci, vse bolj ali manj nagovarja nas, češ: »taki časi so zopet tu.« in čeprav je vse narejeno v ambientu nečloveškosti in ujetosti, ki je zopet značilna za pretekla obdobja, se ne moremo izogniti občutku, da ob vsem skupaj še najbolj trpi zmasakrirano besedilo ter dramaturgija, ki bi gotovo boljše delovala, če bi šlo za konservativnejšo gledališko uprizoritev, tako pa smo priča celo nepovezanosti dogodkov. Brez nepotrebnega zavlačevanja. Z različnimi v nedogled ponavljajočimi onomatopijami, katerimi sledijo še dolge pavze, grimase trpljenja, ponavljanja uporabe rekvizitov, kontinuirane glasbene podlage ... Ob vsem tem, si ne moremo kaj, kot da zgolj zavzdihnemo. Ambientalno sicer deluje, a prvič, morda drugič, že tretjič pa je nepotrebno, skorajda smešno.

Iz igralskega stališča velja omeniti vedno dobrega Marka Mandića, ki se skoraj za vsako predstavo psihično in fizično žrtvuje do te mere, da ga je včasih že boleče gledati. Omeniti velja tudi dobro igro Borisa Mihalja, katera sicer deluje kot klišejska vloga zlikovca, a vsaj deluje na okoliščine. Srhljivo miren je tudi Ivo Ban kot Guverner. Igralsko stvar deluje, vse ostalo pa ... Zdi se, da nepovezanost in fragmentarni izbor besedila podreta sicer dobronamerno zamisel.

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Peter Uhan

Deli Nazaj