Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteNedavno smo na našem portalu izbirali in izbrali Naj fotografijo Ajdovščini v letu 2016. To čast si je z odličnim posnetkom sončnega zahoda na pobočju Gore prislužil Miran Krapež. V krajšem intervjuju z njim pa si preberite še kako je omenjena fotografija nastala, zakaj je Miran Krapež zapisan fotografijam narave in kaj svetuje mladim fotografom.
Miran Krapež je ljubiteljski fotograf, stanujoč na Otlici, majhni vasici na obronku Trnovskega gozda od koder mu seže pogled na Vipavsko dolino in naprej do Piranskega zaliva, na prvem hribčku za hišo pa na Idrijsko – Cerkljansko kotlino in naprej do Triglava. Torej je doma na najlepšem koščku naše majhne, a prelepe dežele. In zato ni slučaj, da je že od svojega otroštva zapisan naravi. Izhaja iz družine, ki je dobesedno vse svoje življenje tako ali drugače povezana z naravo, gozdom in divjadjo.
In tu se začenja njegova fotografska pot … sprva je veliko svojih doživetij vztrajno zapisoval na filmski trak, danes, pa mu je strast postala naravoslovna fotografija. Le ta ha je tako močno prevzela, si je naposled izpolnil svojo veliko željo in si posodobil fotografsko opremo na raven profesionalizma in se resneje začel ukvarjati s to zvrstjo fotografije. S svojimi fotografijami sodeluje na raznih foto portalih, objavlja jih tudi v domačih naravoslovnih revijah in člankih. Veliko sodeluje na raznih mednarodnih in domačih tekmovanjih in razpisih. S klubskimi kolegi sodelujejo na raznih razstavah, imel pa je tudi že štiri samostojne fotografske razstave. Na mednarodnih salonih je prejel že kar nekaj lepih in odmevnih nagrad, tako na domačih tekmovanjih kot tudi v tujini. V letu 2016 so bile njegove fotografije razstavljene v Jakopičevem sprehajališču v Ljubljani, istočasno pa objavljena tudi prva fotografija gamsa v Triglavskem narodnem parku v reviji National geografic, na kar je sam še posebej ponosen
Za začetek tega klepeta, najprej beseda ali dve o zmagovalni fotografiji. Ste v športnem žargonu rečeno, pričakovali zmago v našem natečaju?
Ne, zmage nisem pričakoval. Najprej sem bil presenečen, ker sem videl svojo fotografijo sploh v izboru med devetnajstimi najboljšimi v letu 2016. Pravzaprav sem jo opazil šele, ko je imela že kar nekaj všečkov na fb strani. Ko sem pa videl s katerimi fotografijami tekmuje, zmage nisem pričakoval, saj je bilo v finalu nekaj res izjemnih fotografij.
Nam lahko zaupate malce več podatkov o zmagovalni fotografiji. Kdaj, kje in kako je nastala?
Fotografija je nastala v mesecu maju na našem Kuclju, ki je vsem dobro znana in priljubljena pohodniška destinacija. Pripravljal se je čudovit spomladanskivečer z atraktivnim sončnim zahodom, ko sva se s prijateljico, tudi malo po rekreativni poti, na hitro odpravila na vrh Kuclja. Ker je v nahrbtniku vedno fotografska oprema, sem ujel zahajajoče sonce nad Velikim robom, fotografiji pa dal življenje in zgodbo o prečudoviti naravi z akterko, ki občuduje fotografira te lepote.
Vaše fotografije največkrat prikazujejo lepote narave, mnogo je slik tudi iz živalskega sveta. Kako to, da izbirate ravno takšne motive?
Ti motivi se ponujajo sami in vsakomur, na vsakem koraku in v vsakem trenutku. Treba je biti samo opazovalec, jih videti in jih na primeren način shraniti na film oz v digitalni zapis. Tam ostanejo arhivirane, zaustavljene, dokumentirane in kar je najvažnejše je to, da jih lahko potem kadarkoli pogledamo še enkrat in jih pokažemo gledalcu, nekomu, ki jih je zamudil oz. ni mogel biti na kraju v tem trenutku. In to je pri fotografiji eden največjih izzivov. Je pa res, da za svoje motive največkrat izbiram naravo in divje živali. Že od malih nog sem zapisan naravi, občudujem jo in se jo nikoli ne morem nagledati. Divje živali pa so sploh poglavje zase …
Za posnetek divje živali je potrebno precej potrpežljivosti in tudi časa? Kako poteka tak tipičen fotografski "lov"?
Če hočeš narediti dober posnetek živali, potem jo je treba prikazati v njeni polni podobi. Za dobro fotografijo je potrebna prava svetloba, žival mora biti posneta v svojem naravnem okolju, potreben je pravi trenutek. In, da se vse te stvari ujamejo v enem posnetku je potrebno za njega dobesedno »garat«. Spontane fotografije brez vnaprej pripravljenega načrta so redkost. Včasih je za dobro fotografijo treba delati tudi več mesecev. Za določene vrste je potrebno biti v maskirnem šotoru že dolgo pred svitom, za druge prečepeti več ur v snegu in mrazu. Sem pa tu v prednosti zaradi dobrega poznavanja biologije, vedenja in navad divjih živali. In poleg popolnoma različne velikosti in značilnosti obnašanja divjih živali – od najmanjšega hrošča do največjega medveda, je potrebna tudi različna in prava fotografska oprema.
Na katere posnetke ste sami najbolj ponosni in katere so tiste fotografije, ki jih je bilo morda najtežje posneti?
Težko bi izpostavil posamezno fotografijo, saj jih je kar nekaj, ki so mi pri srcu. Največje zadovoljstvo je pogledati dobro fotografijo kakega zelo redkega ptiča ali vrste, ki jo človeško oko redko vidi. In tiste, ki nastanejo po »hudih mukah«, so še toliko več vredne. V letu 2016 sem po večletnem poskušanju v objektiv ujel Slegurja, zelo redko in previdno ptico, ki v poletnem času gnezdi na območju Nanosa, ponosen sem na Prlivko – nočno ptico, ki gnezdi na otoku Pagu … In seveda sem ponosen tudi na vse tiste, ki na mednarodnih natečajih v hudi konkurenci dobijo katero od nagrad. Tu bi izpostavil lanskoletno razstavo National Geographica v Ljubljanskem Jakopičevem sprehajališču, kjer so bile ob 100 obletnici ameriških nacionalnih parkov razstavljene štiri moje fotografije, ena pa objavljena v istoimenski reviji.
Je največ fotografij posnetih v domačem okolju?
Res je, da redke motive iščem tudi v bližnji in daljni okolici, kjer bi izpostavil predvsem hrvaške otoke in nekatere nacionalne parke po Evropi, toda največ motivov posnamem v domačem okolju. Tem dajem prednost in so mi nekako tudi bolj pristne. V tujino grem samo po tiste posnetke živali, ki pri nas ne živijo.
Kakšno opremo uporabljate pri fotografiji?
Začel sem z osnovno opremo, a sem kmalu spoznal, da za tako zahtevne posnetke kot so posnetki divjih živali in pokrajinska fotografija s tem ne bo šlo. Po finančnih zmožnostih sem počasi prišel do profesionalne opreme, saj so vrhunski fotoaparati in profesionalni objektivi, ki so za kvalitetne posnetke še bolj pomembni, izredno dragi. Uporabljam Nikonovo opremo in sicer za živali najnovejši D500 s teleobjektivom Nikorr 200-400 mm VR ll, za pokrajinsko fotografijo, prireditve, arhitekturo in nebo pa fotoaparat s polnim formatom D810 in objektivi14–24 mm in 24-70mm. Vsega kar spada zraven pa je preveč, da bi našteval …
Vam je fotografija le hobi ali tudi vsaj del zaslužka?
Če bi računal na zaslužek, ne bi nikoli posnel nobene fotografije. Brez ljubezni do narave, njene pripadnosti, brez izziva iskati dobre in čudovite motive verjetno ne bi niti nastajale tako dobre fotografije. Mi je pa v veliko zadovoljstvo, da so moje fotografije všeč tudi drugim, da so zato dokaz tudi pohvale, priznanja in ne nazadnje tudi nagrade in posledično se v zadnjem času lahko kakšna fotografija tudi proda. Da bi živel od fotografije še zdaleč ne, kak evro pa že prav pride in pomaga pri stroških hudo drage fotografske opreme.
Je kak motiv, ki bi ga še radi posneli, pa vam morda nekako ne uspe?
Uf, kot sem že v začetku povedal mi motivov najbrž nikoli ne bo zmanjkalo, nekateri sigurno s časoma postajajo še večji izziv. Tu mislim predvsem na motive redkeje videnih divjih živali in seveda tudi pokrajinske fotografije, kot so razni vremenski pojavi, ki ob vsakem času in trenutku spremljajo in bogatijo naš življenjski vsakdan. Vsekakor me vleče na sever, Islandija, Norveška, Škotska, Kamčatka … vendar so za enkrat to samo sanje. Dostikrat se pošalim in pravim, da bom šel, ko bom velik …
Kaj bi morda svetovali mladim, ki se želijo resneje ukvarjati s fotografijo?
Da začnejo čim prej in brez odlašanja. Na ajdovskem imamo kar nekaj dobrih mladih fotografov. Fotografija je umetnost. Ostro oko in smisel zanjo je marsikomu položeno v zibelko, toda vse ostalo se je potrebno naučiti. In naučiti se je potrebno s trdim delom. To, da s fotofonom škljocač in z naj sodobnejšimi programi za obdelavo fotografij, ki jo danes ponuja že vsak malo »pametnejši« telefon, prideš do impresivne fotografije je kvečjemu lahko le začetek, ki v nekom vzbudi zanimanje za to vrsto umetnosti. Danes se veliko lahko naučiš preko interneta. Osebno pa prisegam na izmenjavi izkušenj s fotografi, ki že veliko vejo in imajo za sabo izkušnje. Ne nazadnje imamo tudi v Ajdovščini in okolici kar nekaj fotografskih društev, ki so prijazni do mladih. Na raznih delavnicah, izletih, predavanjih, strokovnih izobraževanjih in razstavah lahko vsak dobi osnovno znanje, ki ga je potem možno nadgrajevati …
Hvala.
Več o fotografiji Mirana Krapeža najdete na njegovi spletni strani www.mirankrapez.si ali pa na dveh foto portalih z njegovimi fotografijami:
http://www.flickr.com/photos/miranblazu/
* Naslovna fotografija: Božo Bradaškja
* Ostale fotografije: Miran Krapež