Priznam. Nisem prebral romana. Pogledal sem tisto dobro nadaljevanko, katere zadnje dele lahko še vedno ujamete na prvem programu RTV Slovenija v nedeljah zvečer, drugače pa je dostopna tudi po kakšni alternativnejši poti. Prebral sem tudi par obnov, predelal kolikor se je dalo kakšno družinsko drevo družin vključenih v to »Iliado moderne dobe«. To pa bo že to. Dovolj, da vem vsaj približno, za kaj se gre, kdo koga ne mara, kdo koga ljubi, kdo koga ljubi a ga ne sme, skratka, zgodbi lahko sledim. Dasiravno je to resnično laično mnenje, prej navadno mnenje kot resna recenzija.

Kar se je dolgo pričakovalo, je sedaj tu. Velika koprodukcija Mestnega gledališča ljubljanskega, SNG Drame Ljubljana ter Cankarjevega doma. Mediji so to igralsko zasedbo opisovali kot Crème de la crème. Zasedba je zvezdniška, tako kot je mednarodni zvezdnik tudi romunski režiser Silviu Purcărete. Obetal se je spektakel, kjer se bomo lahko še enkrat znova sprehodili v tistih dolgih plaščih do Cankarjevega doma ter se igrali visokega meščanstva. In tako tudi je. Zagotovo spektakel.

Uprizoritev sledi klasični postavitvi. Dolgi krzneni plašči, ruska razigranost (če lahko temu tako rečemo in verjamemo), glasba, ki brez problema odtava v ruska mesta, brez modernizacije, skratka predstava deluje vizualno izjemno, goreča Moskva, gorenje iz globin odra, vrtljiv oder, veliki oder, ki se v celoti lahko pogrezne, komet, ki vzide iz velikega odra, gromozanske nadnaravne lutke posameznih literarno-zgodovinskih osebnosti, umetni sneg, svega i svašta. Takšna scenografija Dragoşa Buhagiara je nedvomno osupljiva, redko videna na slovenskih odrih, hkrati pa ostaja obliž na druge velike rane te adaptacije romana. Uprizoritvi ne gre očitati  niti vzdušju, ki je spoj koreografije, lučne tehnike, scenografije in glasbe Vasila Șirlija. Da, če je to Rusija, jo lahko začutimo. In tako imamo gromozansko epsko uprizoritev na gromozanskem epskem odru Gallusove dvorane. Rezultat?

Nihče ne očita dramatizacije težko uprizorljivega romana. Gre za poizkus, ki je bil pogumen in vsekakor obetajoč, a ko že hitimo proti koncu prvega dela (uprizoritev je dolga tri ure in dvajset minut ter ima en odmor), se tik pred odmorom na odru pojavi sam avtor Vojne in miru – Lev Nikolajevič Tolstoj v vlogi Janeza Škofa. Tolstoj mora vzeti stvari v svoje roke, v dogajanje vstopi dobesedno iz knjižne omare. Samoironija je v tem, da ko pade gledališče, mora literatura rešiti, kar se še da in predvsem sebe. In prav Tolstoj rešuje očitno težko uprizorljive situacije, ki bi vzele preveč časa, da bi v celoti zaživele in bile sploh zrežirane. Spotaknemo se lahko tudi ob mikrofone, ki si jih igralci med seboj podajajo. Vse deluje že kot partizanska proslava, kjer je recital treh nastopajočih slišen le, če si podajajo tisti en mikrofon, ki jim je omogočen. V Vojni in miru je na voljo vseeno nekaj mikrofonov več, a v ansamblu z okrog petindvajset igralcev je to še vedno premalo, da bi lahko dialog stekel brez občutka kot da smo priča neki proslavi z enim mikrofonom. Tako tekajo igralci iz ene strani odra Gallusove dvorane na drugo stran, tekajo in si podajajo mikrofon, stvar za katero bi bilo primerno angažirat zmagovalno jamajško štafetno ekipo. Si predstavljate Usaina Bolta kot glavnega zvezdnika koprodukcije v Cankarjevem domu? V oči bodejo tudi prizori. Zgodbo je treba namreč karseda dobro poznati, z golim deviškim srečanjem s Tolstojevo zgodbo, nam bo le malo stvari jasnih in obrazloženih, zato je predznanje, vsaj osnovno gotovo obrazloženo, sploh, ker gre velikokrat za preskoke med prizori, pa še igralci, ki si morajo zaradi števila dramskih oseb neprestano nadevati druge vloge. Zaradi obrazov smo lahko včasih še dodatno zbegani, kateri lik gledamo. A vse to, če seveda že kompliciramo.

Ob očitni časovni stiski (zaradi tega naj bi tudi odpovedali novinarsko konferenco tik pred predstavo), je vendarle uprizoritev dočakala svojo premiero, takšna je kolikor se je (verjamem) največ dalo narediti. Namen je bil dober, hkrati pa še boljša šola za naprej.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Peter Uhan (SNG Drama Ljubljana)

Deli Nazaj