Za nami je še eno praznovanje kulturnega praznika, s čimer se Slovenci poklonimo liku in delu našega največjega pesnika Franceta Prešerna, obenem pa vsaj za en dan postavimo kulturo na vodilno mesto v družbi. Praznik, ki je nekaj posebnega tudi v evropskem merilu, je izrednega pomena, saj je kultura tista, ki naš narod pelje v prihodnost, obenem pa nas vedno opomni, da je časa, ki ga namenjamo kulturi in kulturnim delavcem vedno premalo. Zato je prav, da se naših kulturnih korenin večkrat spomnimo in ne le takrat, ko je to dela prosti dan.

Osrednje dejanje včerajšnje občinske proslave so bile nagrade, ki jih letno za delo na kulturnem področju, podeljuje Zveza kulturnih društev Ajdovščina. Letošnja priznanja so prejeli:

KUD Javorov hudič, za vključevanje mladih v kulturno dogajanje v občini in izjemno ustvarjalno obogatitev gledališke, lutkovne, filmske, glasbene in plesne dejavnosti;

KUD Razpotje Col za dolgoletno ohranjanje in negovanje zborovske pesmi in bogatitev kulturnega dogajanja na Gori, v občini in domači krajevni skupnosti;

Vanda Žvanut za izvirno ljubiteljsko literarno ustvarjanje in bogatitev kulturnega dogajanja na področju govorjene in pisane besede v poeziji in prozi.

Veliko priznanje Zveze kulturnih društev Ajdovščina pa je prejel Danilo Jejčič, za prispevek h kakovostni rasti Pilonove galerije, pedagoško delo in izjemen ustvarjalni opus, ki občino postavlja v središče likovne ustvarjalnosti.

Kulturni program proslave so oblikovali pevci iz razreda profesorice Jerice Rudolf Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina, ki so imenitno predstavili samospeve slovenskih avtorjev, na besedila slovenskih pesnikov. V sklopu praznovanja kulturnega praznika je v avli dvorane oživela razstava z naslovom Castra na dnu morja – te fotografije si še do 22. februarja lahko ogledate v avli Dvorane prve slovenske vlade.  

Čast osrednjega govorca na proslavi pa je tokrat pripadla mlademu Petru Bajnociju, čigar ime je tesno povezano s kulturo v lokalnem okolju. Njegov izredno zanimiv in na trenutke tudi kritičen govor si v celoti preberite v spodnjih vrsticah.

Kultura … skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja. Tako je o kulturi zapisano v slovarju slovenskega knjižnega jezika. Po tej razlagi lahko razumemo, da je pojem kulture zelo širok, kar povsem drži in tako bi ga morali tudi razumeti. Pa vendar velikokrat kulturo razumemo zelo ozko ali pa vsaj zelo specifično. Velikokrat se pod pojmom kultura imenujejo razni dogodki v gledališču, kulturne prireditve, koncerti, razstave v galerijah in podobno. Vse to je del našega vsakdana, morala pa bi biti del našega vsakdana tudi tista plat kulture, ki se velikokrat zanemarja in nas po mojem mnenju definira kot ljudi, včasih celo bolj kot obisk kulturne prireditve ali gledališča. Govorim o kulturi bivanja, o kulturi medsebojnih odnosov in o kulturi spoštovanja. Dejstvo je, da živimo v času, ko je opozarjanje na kulturno obnašanje in življenje na splošno dobilo skoraj negativen prizvok, češ, zato pa imamo svobodo govora, da se lahko izražamo na način, ki nam v določenem trenutku ustreza. Vsi vemo, da se to sliši narobe, pa vendar se moramo vprašati, koliko nas je na tem področju zares aktivnih. Koliko je staršev, ki svoje otroke učijo in opozarjajo na to, da je treba starejše osebe in osebe z znanjem ter izkušnjami spoštovati. Lepo bi bilo, če bi večkrat slišal, kako kakšna odrasla oseba opomnila mlajšo, da je včasih treba prisluhniti drugi osebi in ne z glavo skozi zid izključno uveljavljati svojih pravic. Najbolj smešno ali pa tragično pri vsem tem je, da je najpogostejši izgovor, da enostavno ni časa. Ni časa za pogovor, ni časa za vzgojo in ni časa za obisk kulturnih prireditev. In prav neverjetno je, kako zelo je to troje povezano med sabo.

Pred leti smo prav v tej dvorani priredili štrudlfest, ki smo ga posvetili kulturi obnašanja v gledališču. Tisto leto smo festival podnaslovili »olika me mika« z namenom, da bi mlado in odraslo občinstvo spomnili, da je dvorana prve slovenske vlade in gledališče na sploh mesto, kjer gledalci v dvorani uživajo ob kulturnem izražanju tistih, ki so na odru. Hoteli smo opozoriti, da prinašanje hrane v gledališče ni primerno, da enako velja za zamujanje in nenehno odhajanje iz in prihajanje v dvorano med predstavo. Zdelo se nam je super, da smo našli skupno temo, iz katere bi lahko ustvarili rdečo nit festivala in hkrati obiskovalce vsaj malo opozorili na to, kaj kulturno obnašanje zares pomeni. In rezultat? Bolj ali manj hladen tuš. Ugotovili smo, da se publika ni naučila skoraj nič. Ali rečeno drugače, naša prizadevanja niso imela skoraj nikakršnega učinka. Prav v to dvorano se še vedno prinaša hrana, še vedno se zamuja in še vedno se vhodna vrata med predstavami neprestano odpirajo. In kje je problem? Po mojem mnenju gre za prej omenjeno preozko dojemanje kulture, kar nas definira kot narod in kot posameznike. In če se osredotočim na konkreten rezultat, lahko rečem, da smo bili v KUDU Javorov hudič letos prvič po 11 letih postavljeni pred dilemo. Že med organizacijo lanskoletnega festivala smo se spraševali ali se nismo morda izpeli, ali ni festival namenjen samemu sebi. Pri tem smo resno razmišljali, da bi organizacijo festivala prepustili komu drugemu ali ga enostavno prekinili. Zakaj? Iz preprostega razloga. Ne glede na to, kako zelo smo se trudili, da bi v okviru festivala ponudili čim širši izbor dogodkov za vse starosti in okuse, smo v veliki večini gostili le otroke. Seveda situacija ni tako črno-bela, ampak trend smo zaznali že pred leti. Seveda nam trenutna sredstva, namenjena festivalu ne omogočajo, da bi na pripeljali najboljše, kar slovenski gledališko-plesno-glasbeni prostor ponuja, vsekakor pa smo po najboljših močeh vsako leto zapored ustvarjali festival, ki nam bi ga lahko zavidala marsikatera občina. In to že več kot deset let zapored. Vseeno pa izgleda, da za večinsko odraslo publiko nismo bili dovolj zanimivi. Seveda, verjetno nismo bili dovolj aktualni, nismo gostili instant kulturnih ustvarjalcev, ki privabljajo množice in polnijo račune. Naš namen je bil drugačen. V prvi vrsti smo hoteli v Ajdovščino vrniti ali bolje ohraniti kulturno dogajanje.

Na voljo imamo lepo dvorano, ki je bila v zadnjih letih čudovito opremljena, tako kot se za ajdovski hram kulture pravzaprav spodobi, vseeno pa brez publike, ki bi se prireditev udeleževala, kulturno dogajanje nima smisla. Pa brez skrbi. Štrudlfest ostaja. Ustvarjalci festivala smo se odločili, da ga bomo le preoblikovali. Letos bo Štrudlfest namenjen izključno otrokom. Oziroma, namenjen bo otrokom in njihovim staršem. Ker če je nujno, da odraslo publiko spravimo v gledališče preko njihovih otrok, bomo to storili brez slabe vesti. To je tako, kot je Pablo Picasso povedal pred leti. Rekel je: »Vsak otrok je umetnik, težava leži v tem, kako ostati umetnik, ko odrasteš«. Tisti, ki v Ajdovščini ustvarjamo kulturo, se zavedamo, da so otroci naše največje bogastvo, kot zelo radi rečemo. Oni bodo namreč tisti, ki bodo v prihodnosti konzumirali kulturno dogajanje v naši občini. Na nas je, da jim pokažemo, kako zelo je kultura lepa, da je druženje v gledališču ali na koncertu več vredno, kot včasih suhoparno virtualno srečevanje in da nudi kultura intenzivnejše ter dlje trajajoče spomine.

Naše poslanstvo bi MORALO biti, da otrokom pokažemo alternativo novodobnemu druženju, saj bodo nekoč oni tisti odrasli, ki bodo z veseljem nekaj svojega prostega časa posvetili kulturi in te svoje navade prenesli na svoje otroke. Na tem mestu bi rad spomnil, da so vrata našega društva vedno odprta za vse tiste, ki bi radi sodelovali ali pomagali. Starost ni bila nikoli omejitev, v bistvu je potrebne le nekaj dobre volje.

Obstaja pa še druga plat in to je plat, ki je v domeni kulturnih ustvarjalcev. Na nas je, da prostoru kulturo damo, da jo v mesto pripeljemo od blizu in daleč. Pomembno je, da se kulturniki z različnih področij nenehno združujemo in predvsem pogovarjamo. Pogovarjamo o tem, česa je v naši občini dovolj in česa je premalo. Prostora za izboljšave je veliko, interesa pa pogosto ni dovolj. Vsi skupaj se moramo zavedati, da brez truda ni rezultatov. Vsekakor je zanimiva ideja, da bi kulturno ustvarjanje pristalo pod isto istreho, v skupnih prostorih, ki bi bili izključno namenjeni kulturnim društvom, sem pa tudi mnenja, da trenutnih prostorskih in osebnih kapacitet ne izkoriščamo dovolj. Obstoječa dvorana, namenjena raznim vrstam prireditev, je velikokrat prazna, kar je škoda. Ali smo za to krivi kulturniki, ki bi lahko razne dogodke večkrat organizirali v dvorani? Ali je mogoče za to kriva publika, ki se včasih apatično odziva na kulturne prireditve? Na to vprašanje nimam odgovora, lahko pa ponovim prej rečeno, da se moramo truditi oboji.

Na odru za mano sem stal že neštetokrat. Obožujem ga. Na njem sem doživel ogromno lepih trenutkov, pred, med in po prireditvah. Ajdovski oder je prinesel veliko čudovitih in tudi bolečih izkušenj. Na tem odru smo se prijatelji ustvarjalci včasih družili pozno v noč in rešili marsikatero težavo. Včasih se nam je zdelo, da se v petih dneh ne moremo naučiti vsega tistega besedila, pa smo se ga. Veliko nervoznih trenutkov, smeha in novih poznanstev se je udejanjilo na teh deskah, skratka, ajdovski oder mi je že ničkolikokrat nudil ogromno občutij, ki jih nič ne bo moglo nadomestiti. In hvaležen sem za te izkušnje. Neskončno si želim, da bi jih lahko prenesel na druge, da bi začutili, kako pomembno je, da kulturo uživamo, da o njej razmišljamo, da jo delimo in z njo živimo. Verjamem, da nas življenjski slog včasih prisili, da se raje zleknemo na kavč, ampak prej ko se bomo zavedli, da so včasih najbolj pomembne stvari tiste, ki jih doživimo z družino in prijatelji, tudi pod gledališkim odrom, bolje bo.

V prihodnje si za ajdovsko občino in njene prebivalce želim, da kulture ne bi dojemali kot nujno zlo ali kot nekaj, kar je že davno usahnilo. Kultura v Ajdovščini živi, včasih težje, včasih lažje, vsekakor pa ni mrtva. Včasih potrebuje le malo vzpodbude, na strani ustvarjalcev in na strani tistih, ki odločajo o tem, kam se bodo namenila sredstva za kulturno ustvarjanje. In kot je pred kratkim izjavila slikarka Metka Krašovec, letošnja prešernova nagrajenka, »kar se tiče svetlobe in narave kraja, kjer si se rodil, ti lahko odgovarja, lahko pa vse življenje iščeš tisto svetlobo in pokrajino, ki jo imaš v sebi«. In želim, si da bi svetlobo ali pokrajino našli tudi v kulturi, ki v Ajdovščini ostaja, nas definira, nas jezi, nas osrečuje, nas sili v jok in nas neskončno nasmeji. Letos si dovolite, da se vas kultura dotakne tako kot se je nas, ustvarjalce, dotaknila že neštetokrat.

* Vir in foto: Občina Ajdovščina

Deli Nazaj