Čarovnice in čarovniki, kavboji in Indijanci, kurenti in laufarji, nune in župniki, Simpsonovi in ostali bolj ali manj izvirni liki iz zgodovine ali preprosto le domišljije, so v letošnjem koncu februarja in začetku marca obnoreli nekaj pustnih prireditev po Sloveniji. Po hitrem pregledu spletne strani Lokalne Ajdovščina sem ugotovila, da so kolumnisti očitno temo pisanja o pustnih norčijah privarčevali za naslednje leto in se lotili resnejših tem, zato pa si bom jaz to zabavo privoščila sedaj.

Tako kot že nekaj let zapored, sem se ponovno znašla v pustni povorki. Za prelestnimi gospodičnami iz Indije in pred štajersko govorečimi Romi, ki jih je spremljala hudo pestra ritmična glasba, smo se v sončni soboti, kot junaki ene izmed najbolj znanih risank, počasi podali lahkih nog na pustni sprehod. Raznorazni pospeški v obliki dobre hrane in pijače iz lastne režije in rok gostoljubnih domačinov, so nas napolnili s smehom in pozitivno energijo in nam odvzeli hitrost vsakodnevne brzine hitenja. To je za trenutek ali dva rahlo ujezilo lepo romsko gospodično nekje iz dežele Štajerske, vendar smo tako mi vsi, kakor tudi ona, uspešno prispeli na cilj.

Zabava se je nadaljevala v dvorani in po dobrem sendviču s šunko, sirom, majonezo in kumaricami, sem se v spremstvu policista (ponarejenega!) in gospodične z modrimi lasmi, (še bolj ponarejene!) v rahlem pridihu, tokrat kavbojke iz divjega zahoda, odpravila v dvorano preobrazbe.

Dober ritem in sproščena energija, je nekaj ur kasneje ustvarila pestri mali svet. Dvorana kakor da se je spremenila v Noetovo barko; tam ob robu skačeta dva zajca, (po dveh nogah, presenetljivo, res!) na sredini Indijanec v nekem easyritmu pleše z Indijanko, za šankom pa dve ne čisto pravigospodični, vendar v krilu, pijeta pivo! In vsi so sproščeni in zadovoljni, sva kasneje uradno ugotovila z gospodom policistom (ponarejenim seveda!). Po njegovih informacijah iz namišljenega štaba, so se celo vsi pustili aretirati, tudi lisica in dva Roma.

Ker nenehno vrtenje na plesišču utrudi še takšnega kavboja, sem naredila kratek odmor v udobju lesene klopce. Nekolikopoduhovljena, po odlični pesmi S.A.R.S.-ov, sem z ostrim očesom Jesseja Jamesa in svojim obupnim filozofskim raztolmačevanjem, ponovno poskušala dognati nekaj več. Kakšni so ti ljudje brez mask? So si te maske nadeli iz čiste zabave ali pa v kakšnemu izmed njih bije drobcena želja, da bi bil enkrat v letu nekdo drug? Ali pust v ljudeh prebudi kanček tiste preproste otroškosti, da so, kar želijo biti, pa naj bo to romantična princeska ali hudiček iz pekla? Je mogoče, da, ko si nadanejo maske, odvržejo frustracije tega sveta, ali pa jih le za en večer zakopljejo globoko v sebi? So ljudje z maskami drugačni, ali pa morda nekateri postanejo celo drugi ljudje?

Naj še nekaj vrstic nadaljujem v stilu Sokrata, ali kogarkoli, ki je izjavil; če hočeš videti resnico, se zazri vase. Torej, sem ali postajam kar želim biti? Pa da ne bom »prefilozofirala« cele strani; ne, mislim, da ljudje nismo nikoli čisto zadovoljni. Že pri meni na primer, strašnemu kavboju, si je neki otrok pri vhodu sposodil mojo teksaško (plastično) pištolo in od takrat je nisem videla več. Kakšen je kavboj brez pištole, čeprav je kavbojka in še huje, kakšen je brez konja? In veš, da te zunajčaka drugačen konjiček, jekleni, ki pa še ni tvoj ter prvič v zgodovini divjega zahoda bo kavboj, pardon, kavbojka,domov vozila tudi šerifa… 

Cel kup relativno smiselnih, seveda retoričnih vprašanj, se je v dobrih treh sekundah premešalo nekje pod klobukom. Trdota lesene klopce in presežki energije po dvominutni pavzi, so me silili, da ponovno vstanem in se v malem, norem svetu zlijem z množico ob pesmi Đurđevdan. Približno dvesto bolj ali manj smešnih pojav, me je nekako razsvetlilo ob skupnem prepevanju refrena, ki je tisto soboto povezal tako črnce, Arabce, rumenokožce, ponarejene nočne dame in tudi mene, z različnimi mačkami, mišmi, opicami in zajci. Ja, tole danes je Noetova barka in če pogledaš dovolj ostro in s srcem, dojameš zabavno bistvo, ki povezuje; nekaterim se barka tudi ziblje.

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Naslovna fotografija: Dušan Smolnikar (Flickr)

Deli Nazaj