Kljub temu, da uprizoritev SNG Drama Ljubljana – Merlin ali Pusta dežela govori in sledi sosledju vsem dobro znane legende o kralju Arturjo ter vitezih okrogle mize, je uprizoritev moderne drame Tankreda Dorsta svojevrstna stvar. Nenazadnje je Dorstova drama zajetno delo, ki z več kot sto poglavji velja za praktično neuprizorljivo.
Tako smo lahko priča precej dolgi uprizoritvi, ki v primeru nove postavitve znaša okrog tri ure in pol. Pot je dolga, težaška, a polna dogodivščin in pustolovščin, ki z rahlo absurdno maniro rišejo fresko pravzaprav današnje Evrope. Utopija Puste dežele pa je utopija naše naivne miselnosti. Okrogli mizi, ki jo vitezi obkrožajo je zob časa odkrušil demokratično krožnico in ji tako pravzaprav napravil vedno več ostrih robov. To okroglo mizo lahko razumemo kot cirkus, kar scenograf Branko Hojnik ter kostumografinja Jelena Proković nazorno nakažeta. A cirkus ni zgolj okrogla miza, cirkus je tudi vera v to utopijo. In cirkus je tudi dramsko dogajanje Merlina ali Puste dežele. Prisluhnemo lahko srednjeveškim trubadurskim romancam, priča smo lahko krvavi bitki, klovnovskemu norčevanju, kratkimi dovtipi, nonšalantnim pozerstvom, oblastiželjnim povzpetnikom, vse za oblast, a hkrati vse za dogajanje. Človeški svet mora imeti dogajanja. Brez dogajanja bi zaprepadeni umrli v pusti sivini svoje duše. Tako je pestrost konfliktov edini možen način, da se svet vrti naprej, tako kot se vrti oder v uprizoritvi. Sedaj je tu Artur v podobi mladega naivnega »fanta« (izjemno prepričljive Tine Vrbnjak) že čez hip nastane prenos vloge, ko Arturja prevzame zresnjen, z vsemi izkušnjami preživet obraz odraslega moškega (Branko Šturbej). Prav Artur je tisti stik z stvarstvom tega sveta. Nadnaravnega predstavljata Merlin (Barbara Cerar) ter Hudič (Silva Čušin).
Kaos dogajanja zanemarljivo kaže urejenost sveta, ki ni nič drugega kot Pusta dežela. Kaos je v scenskih postavitvah, kaos je v scenografiji, kaos je nenazadnje na verbalnem sporazumevanju igralcev, ki so sedaj lirično spevni, spet drugič odrezavi, kratki. Jezik se je umaknil čustvom, ki ustvarjajo naboj v svetu in zanemarjajo srčnost in razum. Posebno zanimiv je tretji del uprizoritve, ko dogajanje preneseno v postapokaliptično pisarno preveva sovraštvo, ki ob vsakem nenadnem gibu velja prijeti za orožje. Aktualnost je tako več kot dovolj jasno prezentirana, da naj si gre za postavitev v še tako današnje dni, sovraštvo je tu, rojeva se v pisarnah, v toliko bolj krvavi obliki se spravlja na teren. Kaj bo nekaj mrtvih in nespečih uradnikov v primerjavi toliko civilistov. Nadčloveka več ni in če je že, je neviden ali pa sam noče, da je viden.
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.
* Foto: Peter Uhan (SNG Drama Ljubljana)
Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podprete
Nazaj
