Pomladanski sončni žarki nas vsako leto opomnijo na izjemno pomemben vitamin D, ki je povezan z dobrim zdravjem. Zelo pomembna vprašanja pri tem vitaminu so, ali ga dobimo dovolj na soncu, ali je smiselna prilagojena prehrana, in ali so potrebni sintetični in/ali naravni prehranski dodatki? 

Sonce je ključno za tvorjenje vitamina D

Natančneje – sonce pretvarja v naši koži naravno prisotne pred faze vitamina D v aktivno molekulo vitamina D3. Te molekule potem potujejo čez jetra in ledvici, kjer se preoblikujejo v molekule kalcitriola, ki so ključne pri absorpciji kalcija, kar je med drugim pomembno predvsem za zdrave kosti.

Dr. biokemije Michael F. Holick, avtoriteta v raziskovanju vitamina D, navaja, da ga največ dobimo z izpostavljanjem sončnim žarkom. Sončne kreme, s faktorjem 15 ali več, kot tudi morebitna pigmentacija kože, lahko v večji meri zavirajo proces tvorjenja vitamina D. Na ta proces vplivajo tudi geografska lokacija, barva polti ter starost. Bližje, kot smo ekvatorju, intenzivnejše je sončenje. Temnejšo polt kot imamo, manj vitamina D se tvori pod istimi pogoji. Nivo tvorjenja tega vitamina se tudi niža, vzporedno s procesom staranja.

Diametralno nasprotni pogledi na dodajanje vitamina D  

Holick ugotavlja, da so svetovna priporočila o splošnem izogibanju soncu, povzročila pomanjkanje vitamina D pri globalni populaciji, ki da dosega raven pandemije. Konkretizira, da ima pomanjkljive vrednosti približno 1 bilijon ljudi. Dr. Rathish Nair, svetovalec za medicino pri podjetju Torrent Pharmaceuticals Ltd, piše, da ima kar polovica svetovnega prebivalstva nizke vrednosti tega vitamina.

Številni znanstveniki, med njimi tudi omenjena Holick in Nair, v primeru pomanjkanja svetujejo dodajanje (predvidoma sintetičnih) nadomestkov vitamina D. Diametralno nasprotno stališče zagovarja John McDougall dr. med. Meni, da pomanjkanje vitamina D služi tudi prodaji nadomestkov, ki so donosen posel. Samo v ZDA se je v desetih letih (od 2002-2011) prodaja povečala za več kot desetkrat, s 42 milijonov na 605 milijonov dolarjev.

Ustreznega nadomestka za sončno energijo ni. »Zahodnjaška« prehrana, ki temelji na veliko živalske hrane in rastlinskih olj, je razlog za številne bolezni, in nasprotno, zadosti sonca in ustrezna (veganska) prehrana sta odločilna za zdravje, je prepričan McDougall. A v splošnem je relativno malo veganskih živil, ki bi vsebovali visoke vrednosti vitamina D, omenjene so gobe šitake in šampinjoni. Sicer so vir vitamina D jajca in ribe.  

Morsko hrano in ribje olje (posebej olje jeter polenovke) je zobozdravnik Weston Price, v vplivnem delu Nutrition and Physical Degeneration (1939), povezal s preprečevanjem kariesa, rahitisa in drugih bolezni. Prehrano, ki temelji na ribah, v kontekstu vzdrževanja ustreznih količin vitamina D, izpostavi tudi Holick. 

Potrebni dodatki ali neučinkovitost in celo škodljivost prehranskih nadomestkov?

Kar nekaj raziskav kaže na neučinkovitost (spet predvidoma sintetičnih) nadomestkov za vitamin D. Odmevna je bila obsežna študija M. J. Bollanda dr. med. in ostalih, v okviru katere so primerjali povezavo med jemanjem nadomestkov vitamina D in vplivov na bolezenska stanja (stanja okostja, ožilja in rak). Zaključili so, da se je splošno stanje izboljšalo zgolj za 15 odstotkov. Tudi Dr. K. M. Sanders omenja povezavo med povišanimi odmerki vitamina D in povečanim rizičnim faktorjem za zlome kosti.

Vendar imajo številne študije drugačne zaključke. Na primer francoska študija nakazuje, da se je s prilagojeno prehrano ali dodajanjem vitamina D v kombinaciji z omejenim izpostavljanjem soncu, znižala verjetnost za raka na dojkah pri starejših ženskah.  

Primerjalna študija nakazuje, da potencialno lahko nadomestki vitamina D pripomorejo k preprečevanju raka. Dodatki vitamina D so potencialno koristni tudi pri depresiji, kaže druga primerjala študija. Japonska študija pa nakazuje, da so dodatki vitamina D vplivali na zmanjšano pojavnost gripe.

McDougall pravi nasprotno, da različne študije nakazujejo, da včasih prav dodatki vitamina D, lahko povzročijo bolezni, kot so povišan holesterol (bolezen srca), raka prostate, padec imunskega sistema, avtoimune bolezni, bolezni prebavil, ledvic in ledvične kamne.

Sintetične dodatke za vitamin D (v kapljicah in pršilih) problematizira tudi raziskovalka prehrane Mojca Vozel, ki piše, da rezultati njihovega dodajanja niso dolgotrajni. Sintetični dodatki so zamenjali predhodno prehrano, predvsem z vitaminom D bogata ribja olja. Vozlova tudi natančneje opiše potencialno nevarnost fermentiranega ribjega olja in na kaj je pri teh oljih smiselno paziti.

Pomanjkanje vitamin D in povezava z boleznimi

Nizke vrednosti vitamina D so povezane med drugim z rahitisom in zaostalostjo pri otrocih, osteopenijo in osteoporozo pri odraslih, avtoimunimi boleznimi, shizofrenijo in depresijo. McDougall pa meni, da so nizke vrednosti vitamina D posledica različnih bolezni, in ne vzrok. Za optimalen proces predelave vitamina D je tudi relevantno izhodiščno dobro zdravje.

V Sloveniji je določena spodnja meja vitamina D v krvi 30ug/l, medtem ko je v globalno spodnja meja 50ug/l. Vitamin D (Plivit D) je prvi prehranski dodatek, ki ga na recept dobijo (tudi) slovenski novorojenčki. Dodajanje se glede na Smernice zdravega prehranjevanja za dojenčke (2010), priporoča po prvem tednu starosti. Danes obstajajo protokoli, v okviru katerih priporočajo tudi do več kot dvakratne dnevne količine vitamina D (do 10.000 IU). Ker je vitamin D tudi hormon, je potreben premišljen pristop.

Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) sicer določa, da so priporočene količine dnevnega vnosa vitamina D, za otroke do enega leta 25ug (1000IU), od 1 do 10 leta 50ug (2000IU) in od 11 leta dalje 100ug (4000IU).

Enotnega zaključka ni

Najbrž bi bilo smiselno vključiti meritve vitamina D v krvi v preventivni zdravstveni program ter v okvirih stroke in/ali alternative poskrbeti za varnost pri morebitnem uživanju dodatkov vitamina D. Vsekakor je čim več sonca, danes je potrebno dodati – po zdravi pameti, najbrž ključna modrost. Sonce v eni sekundi odda več energije, kot jo je bilo skupaj uporabljeno v celotni zgodovini človeštva.

Koliko sonca?

Holick svetuje omejeno izpostavljanje soncu za optimalne vrednosti vitamina D. Dodaja, da ni mogoče poenotiti pravila, koliko časa in koliko intenzivnega sončenja je primerno za različne na sonce občutljive posameznike. Posploši, da je 6 do 8 minut izpostavljenosti soncu (obraz, roke in noge) od dva do trikrat na teden, dovolj za, kot glede na njegov zapis izgleda, povprečno svetlopolto osebo. V tem okviru tudi ne izključuje uporabe sončne kreme.

Za primerjavo velja omeniti, da McDougall svetuje nekoliko daljše izpostavljanje soncu. Za svetlopolte ljudi po pet minut, dva do trikrat na teden ob poldanskem soncu, za temnopolte pa tudi nekajkrat več. Približek velja za zemljepisno širino na liniji Bostona (Massachusetts, ZDA) in sicer za pomlad, poletje in jesen, pozimi se aktivira lastni shranjen vitamin D. Ob tem se je treba izogibati poškodbam kože - malenkostna pordečitev ni kritična.

Vitamin D se po sončenju absorbira do 48 ur, zato v tem času premišljeno z uporabo mil in ostalih kozmetičnih (kemičnih) sredstev. Sončna očala so posebno poglavje. Nekateri strokovnjaki jih zelo priporočajo. Medtem, ko jih različna alternativa, vsaj za določen čas zaradi boljše absorpcije vitamina D, odsvetuje.

* Piše: Valeri Kochmann

* Članek je bil prvotno objavljen na spletnem blogu Zdravo Slovenija in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj