Se spomnite tistih nedavnih časov, ki so razpredali o liberalizmu kot o tistem sistemu, ki dovoljuje svobodo prostega trga na gospodarskem področju, kar se ideološkega vprašanja tiče, pa pravzaprav ni važno komu izvorno pripadaš, važna je tvoja odločitev tu in sedaj. Spomnite se tistega naivnega, utopičnega, a hkrati z vero prepojenega življenjskega ciklusa: rodim se, zame poskrbijo starši katere pri mojem rojstvu podpira država, ko odrastem odidem v šole, dobim izobrazbo, država nemudoma poskrbi za zaposlitev, država poskrbi za plačo in svoj razvoj, država poskrbi, da bom perspektiven, država bo poskrbela za zdravstveno zavarovanje, poskrbela za potrebna zdravstvena oskrbovanja, vzpodbudila me bo, da si tudi sam ustvarim družino, se dostojno upokojim z dostojno pokojnino. Skratka, država bo izgledala kot tista skrbna mama, ki ti v nedeljo zvečer ob odhodu v kraj študija stisne v pest 20€ in ti resnobno veli: »po pameti!« ni važno, kaj delam, s kom se družim, ni važno kaj sem, važno je zgolj, da je po pameti.

Tak je bil tudi sistem. Zlahka se je vse podrlo, vse kar je staro. Ostarele zakone, izvajati reforme. Zdravstvene, socialne, izobraževalne, gospodarske reforme. Samo, da je bilo po pameti. Ni nujno, da prej ni bilo po pameti, bilo pa je res togo, arhaično, staromodno. »Dovolj je!« je marsikateri sredinski premier zavpil že pred volitvami ter udaril po govorniškem pultu. Povečini so ga oboževali neodločeni. Zagotovo je zavladalo navdušenje pri njegovih navdušencih. »Točno takega smo potrebovali.« sredinskega, ki se ne ozira ne na levo in ne na desno. V nedeljo je šel k maši, hodil na rock koncerte, šel v restavracijo hitre hrane, kjer si je iz svojega žepa plačal hamburger in pomfrit: »to je moja malica.« je smeje dejal medijem in res. Bila je zgolj malica. In res, delal je po pameti. Vsem dostopen. Popoldne je zasadil je drevo, prerezal trakove, obiskoval proslave (ene in druge). Na države, kjer so odnosi slabši se ni zmenil. Zakaj bi se kregali. Bolj kot šlataš drek, bolj smrdi. A tudi tega »iskrenega, spontanega« smeha je bilo konec.

Pojavile so se težave tu in tam. Nastopila je begunska kriza, z njo kriza varnosti, z njo kriza sodelovanja med državami (še posebej v EU), s tem kriza identitete, kriza morale in etike, kriza čiste zasebnosti, po deželah je zakolovratila paranoja, nesigurnost, ljudje so se ustrašili, ljudje iz toplih evropskih domov. In naposled se je tam na oni strani dvignila druga opcija, kot feniks iz pepela se je dvignila ter bevsknila narodu: »ste videli, kam nas to potegne!« populizem je pobrisal pepel iz svojih kril ter na hiter način osvojil ljudska srca. Pojavila se je »Alternativa za Nemčijo«, pojavila se je Le Pennova »Nacionalna Fronta«, Norbert Hofer v Avstriji, Wilders na Nizozemskem, Orban celo kot premier na Madžarskem, da o Trumpu niti ne izgubljamo besed. Če bi šlo za »pomembne«, a ne ključne partnerice za prihodnost sveta bi še šlo, ker gre pa za t. i. ključne akterje pri narekovanju tudi političnih trendov, nanjo ne moremo gledati ravnodušno. Dasiravno gre za politično šopirjenje, je učinkovito pri ljudstvu. Ravnanja vidnih političnih strank tako pomembnih držav so torej kot narekovanje ostalim skrajnim voditeljem drugih držav. Tu ne govorimo zgolj o desnem populizmu. Govorimo predvsem o golem populizmu kot takem. Globoke razlike med enim in drugim  pa itak ni.

Le Penova je kmalu po izvolitvi dejala, da se zaveda, da vsak glas enemu izmed zmernejših oz. levičarskim preostalim kandidatom, bo v drugem krogu glas najverjetneje proti njej, torej za Macrona. Dodala pa je tudi, da se je treba otresti arogantne francoske elite. Sama ve, da bo največ pridobila pri ljudeh »vse Francije«, prav ta zanašanja na »vse ljudi« kot npr. »vsi Slovenci«, »vsi Američani«, »vsi Francozi«, so dovolj nabita s čustvi, da podžgejo še take dvomljivce. Hkrati pa seveda nagovarja tudi tiste, ki delajo, ki so utrujeni, ki skrbijo za gospodarsko rast, ki najverjetneje niti nimajo časa razmišljati koga voliti. No, v francoskem primeru je to ona. Kot bližnjica za razumevanje. Prav tu gre zaznati največjo moč populizma. Ne potrebuješ razumeti ozadja, mi ti povemo. Kar te tare, mi bomo rešili. Vaš strah bomo mi pregnali. Kaj pa mediji? Ni jim treba verjeti, mi imamo svoja glasila, ki služijo resnici. Če gre za zgolj eno lažnivo objavo je dovolj, da pristane na facebooku med somišljeniki. V hipu se bo vnela in laž se bo ob stoti ponovitvi sprevrgla v resnico. Tako enostavno je vse to. Pamet zatorej skorajda ni potrebna, ker na mesto nas skrbijo voditelji, le voliti in podpirati jih je treba. Tako enostavno.

Kaj torej žene ljudi k podpori populističnih voditeljev? Seveda; obljube. Višje plače, nižji davki, zajezitev migracij, tradicionalne vrednote, podpihovanje nacionalne identitete, ovržba globalizacije ter seveda politični karizmatični voditelji, ki se zdijo kot odrešitelji naroda. Brezkompromisni samopašneži, katerih pogledi so črno-beli, poenostavljeni, orwellovsko rečeno: »Štiri noge dobro, dve nogi slabo.« Vse kar je slabo je sovraštvo nastrojeno proti narodu, teh sovražnikov pa je veliko in  vsi dobro vedo kdo so. Veliko prostora za polemiko pravzaprav ni. Vodenje oblasti se zdi enostavno. Mussolinijeva izjava »popolo è bue« (prosti prevod: »Ljudstvo je govedo«), se torej na žalost kaže več kot resnična in zaskrbljujoča.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Marine Le Pen Facebook

Deli Nazaj