Že več kot leto ni Tomaža Pandurja med nami. A življenja velikih umetnikov imajo to prednost, da so fragmentirana po vizualnih stvaritvah. Pa naj si bo to arhitekturna postavitev, knjižno delo, likovna umetnost, film ali homeage na gledališkem oz. opernem odru. Prav takšna je tudi Simfonija žalostnih pesmi, ki je bila premierno uprizorjena v berlinskem Državnem baletu leta 2010, letos pa še v naši osrednji operni hiši v Ljubljani.

Kaj lahko vidimo v uprizoritvi? Zdi se, da je njegova manira vedoželjnega raziskovalca vedno prepletena s tistim neizrečenim, nepojasnjenim, nedefiniranim in hkrati dovolj bistroumnim iskanjem estetike, ki ne (z)more (ob)stati zgolj v besedah, ne zmore biti izrečena, marveč je v gibu (koreograf Ronald Savković) izražena skozi drugačne estetske prvine, ki so človeku primarno dostopnejše. Že sama scenografija z monumentalnim lesom, ki spominja na nekakšne široke ograje, odlično ograjuje, odpira, omejuje, prekriva, odstira in zastira ducat balerin in baletnikov na vse mogočne načine, od pravokotne postavitve, do vodoravne, diagonalne itd. (scenografija Numen, asistentka: Karin Rajh).

Kot tudi uradni zapis ljubljanske Opere nakazuje, je Pandur s Simfonijo otožnih pesmi odšel v pokrajino življenja in smrti. To se pravi tisti dve polji, ki človeka najbolj zaznamujeta. Če se torej skozi celo življenje sprašujemo zakaj trpimo in obenem tudi zakaj sploh smo, se v smrti vse izteče v spiralo človeške determiniranosti. Glasba poljskega skladatelja Henrika Mikołaja Góreckega mu je igrala pomembno vlogo, da je lahko tudi scenski koncept postavil sedmerico ikon, ki pripovedno ustrezajo osnovnim geometričnim likom, prav iz tega se je tudi razvila likovna smer suprematizem s pionirjem Kazimirjem Malevičem. Poseben mističen zven daje uprizoritvi tudi sopran (Martina Zadro ali Rebeka Radovan), ki se tu in tam pojavi, počasi in postopoma spoji s dogajanjem, nato pa zopet počasi odtava v tišino, kot kadilo.

Svojevrstna baletna uprizoritev je torej nehote postala gledališki spomenik Tomažu Pandurju, saj je ta bila načrtovana še pred njegovim nenadnim odhodom.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Naslovna fotografija: Aljoša Rebolj

Deli Nazaj