Biblija ali Sveto pismo. Knjiga vseh knjig. Sveta knjiga, dvakrat ne moreš stopiti vanjo z istim dojemanjem, neskončna enciklopedija, roman, tragedija, saga o kraljestvih, hrepenenju, ljubezni, poklicanosti, zbirka epskih razsežnostih in še bi lahko prištevali dogajanja, ki se ji pritičejo. Kako torej kot režiser, dramaturg, pristopiti do takšne knjige? Kako stopiti v čevlje tolikšne odgovornosti, da se odrska konkretizacija ne bi pokazala kot nesmiselna travestija, smešenje zaradi provokacije ali pa kot banalizirana izpoved pripadnosti, ki bi izpadla klišejsko, melodramatično, patetično. Kako zaobiti vse te čeri dramatizacije takšnega dela, ki kot neusahljivi vrelec vendarle ponuja izjemen uprizoritveni material.

SNG Drama je letošnjo zadnjo uprizoritev na velikem odru končala s t. i. »Biblija, prvi poskus«. Ne gre se torej zanašati na stoprocentno avtorsko potrditev, da bo uprizoritev uspela. Gre za prvi poskus. Režiser (Jernej Lorenci) in dramaturg (Matic Starina), sta imela pred seboj velikanski izbor besedil, a določeno izbiro sta prepustila tudi nam, gledalcem. Vsaj tako je v repertoarni knjižici Jernej Lorenci povedal in obenem pustil celo svoj elektronski naslov, kamor smo lahko naslovili naše predloge za uprizoritev. V končnem izboru so se tako znašli Visoka pesem, Job, Ezekijel in Pridigar. Prav prva je vsekakor zanimiva že iz vprašanja današnjega stališča do Svetega pisma, kako se je kljub duhu erotike, to besedilo znašlo v sveti knjigi Kristjanov.

Igralska zasedba nasploh najvidnejših igralcev ljubljanske Drame se še enkrat več izkaže za odlično, kljub bolj ali manj recitativni obliki uprizoritve. Zatorej ne gre pričakovati uprizoritve iz Mojzesovega življenja, prizorov iz Edenskega vrta ali celo Jezusovega življenja. Predstava Biblija, prvi poskus pokaže tiste odlomke iz Svetega pisma, ki so morda včasih celo zapostavljeni, spregledani, posplošeni. Taka je tudi strahotna božja krivičnost zoper zvestega Joba, kateremu je Bog zaradi »stave« s Satanom pobral vse, kar je najbolj ljubil in se zdi na prvi pogled naivna, a je še en dokaz vsestranskega izbora ob kanonizaciji posameznih besedil.

Povečini izpraznjen oder, posut s pepelom, barvo, zemljo, služi za prostor z veliko manevrskega prostora za simboliko (scenografija Branko Hojnik). Obregnemo pa se lahko ob čas uprizoritve, ki traja kar cele tri ure. Tempo je v slogu Tarkovskega počasen, na trenutke celo zaziba iz koncentracije v pasivno gledanje. Nenazadnje tudi nekatera ponavljanja besedil poskrbijo, da se osredinimo še na kaj drugega razen besedila. Je pa tu glasbena podlaga Branka Rožmana, ki s spektakularnimi prizvoki poskrbi na trenutke skoraj za apokaliptično vzdušje.

Za konec lahko zapišemo, da v celoti nismo videli nobenega posebnega presežka. Kakor začetek, tako tudi konec ostajata bolj ali manj na isti točki. A ne pozabimo, videli smo »Biblijo, (šele) prvi poskus.«

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Peter Uhan

Deli Nazaj