Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteNo. Mislim, da so temnopolti Američani lahko veseli, da so si svojo svobodo izborili pred dobrimi sto petdesetimi leti, saj si je v današnjem brezsrčnem svetu bržčas ne bi, dandanes se namreč vsem sladko in gladko jebe za živali, za morja, za gozdove, za travnike, za reke, za zrak – za sočloveka. Tako pač je, če dan na dan zatiramo sočutje, tako pač je, če srce je kakor kamen.
Nedvomno smo vsi uporabniki medmrežja, ki smo dovolj neumni, da se pustimo zmamiti v živi pesek prebiranja spletnih komentarjev, naleteli na že nič koliko globokoumnih polpismenih klobas. Navadno sem se sicer ob 'se bo odpadke vozilo na en planet, recimo venero, bomo pač meli tako imenovan planet smetišče', 'gostincem bi morali prepovedati kuhanje t.i. pasulja, ki nenormalno obremenjuje okolje s plini', 'Slovenci smo v večini ekologi, tiste tri piksne ki odletijo v morje na kaki pijanski barki pa niso neka škoda', 'pri vedno bolj vročih poletjih je dobro edino to, da je vroče tudi bejbikam;)' in podobnem modrovanju vprašala, na kateri stopnji je zatajilo naše šolstvo, a danes v tovrstno ravnodušno klobasanje izobrazbe ne vpletam več.
Čeprav že dolgo vem, da nima sama izobrazba nič opraviti s pametjo, zdaj vem še, da ne izobrazba ne pamet nimata nič opraviti s sočutjem. Kako to vem? Ker sem v zadnjem času marsikomu od bližnjih in malo daljnejših polna upanja potrkala na srce (navsezadnje je dobrosrčnost, kakor uči judovski Talmud, le najvišja oblika modrosti, ne?) in jih skušala opomniti, da, recimo, ne moremo gledati samo na svojo zadnjo plat , ker na svetu nismo sami, da moramo popaziti na šibkejše, ker je to nesporna dolžnost močnejših, da moramo za lastno svinjarijo sami poskrbeti, ker je vsakršno prelaganje odgovornosti na druge otročje in nespametno – nato pa na svoje veliko presenečenje tako pri bodočih kakor že večletnih doktorjih tako znanosti kakor medicine pa raznoraznih inženirjih, filozofih, ekonomistih, skratka ljudeh s takšnimi in drugačnimi diplomami v žepih naletela na prav takšne nepojmljive pripombe. Kaže, da sveta, utapljajočega se v lastnem dreku, ne bosta rešili ne pamet ne izobrazba, ker se narodu v grobem pač sladko in gladko, oprostite izrazu, jebe. A najsi me je njihova brezčutnost še tako presenetila, morda me ne bi smela – človek se samo po svetu ozre in kaj hitro vidi, da so v 'dobri' družbi.
Ja, svetovni mediji so polni vesti, ki pričajo o skrajni apatiji in brezbrižnosti naše vrste. Vsi poznamo zgodbe o ljudeh, ki so se zgrudili sredi natrpane ulice, pa jim nihče od mimoidočih ni priskočil na pomoč. Mogoče smo kdaj celo sami hladnokrvno obstopili koga v stiski, kdo ve, zato naštevanje tovrstnih primerov morda ni potrebno, a vseeno naj navedem dva. Pred leti je Tajvan pretresla zgodba o triintridesetletnem doktorskem študentu, ki je zaprl pot reševalnemu vozilu na nujni vožnji in se mu nikakor ni hotel umakniti s poti. Ne le to, vrh tega je tudi močno zavrl, da je vse v vozilu odneslo naprej in bolnico vrglo z nosil, za dobro mero pa jim je skozi svoje okno pokazal še sredinca. Bolnica, šestinosemdesetletna gospa, je umrla pred prihodom v bolnišnico. Za ogled drugega odraza našega časa in družbe pa moramo iz Tajvana skočiti v Kanado. Tam sicer nihče ni umrl, so pa blizu Vancouvra sredi neke zabave skupinsko posilili omamljeno šestnajstletnico, fotografije posilstva, ki so jih med samim dogajanjem posneli 'nedolžni' gledalci, pa so zakrožile po Facebooku. Človeka kar pogreje pri srcu, a ne? No. Pogreje pri srcu, spreleti srh, ali ali. A četudi ste napisano prebavili s strašansko osuplostjo in (svetohlinsko) zgroženostjo, naj vašo mrščavico pomirim, da za vso to hladnodušno nečlovečnostjo tiči dokaj preprosta razlaga (in zdravilo?), do nje pa sta se 'dokopala' Daryl Cameron in Keith Payne, doktorja psihologije in raziskovalca z ameriške Univerze Severne Karoline.
Kdo gospod Cameron in gospod Payne sta, je za pričujoči sestavek pravzaprav povsem postranskega pomena, medtem ko je njuna raziskava o posledicah zatiranja sočutja ključna. Pred dobrimi petimi leti sta zbrala gručo ljudi in jim pokazala petnajst presunljivih fotografij jokajočih dojenčkov, brezdomcev ter žrtev vojn in lakote, še prej pa nekaterim 'poskusnim zajčkom' naročila, naj ob gledanju posnetkov zatrejo sočutje, drugim pa, naj čutijo, kar jih je volja, ne da bi svoja čustva poskušali potlačiti. Nato so vsi udeleženci izpolnili še vprašalnik in izkazalo se je, da so bili ljudje, ki so sočutje morali zatreti, pogosteje mnenja, da se moralnih pravil ni treba čisto vedno držati, oziroma so se v večji meri požvižgali na moralne vrednote. Raziskovalca sta torej prišla do zaključka, da kronično zatiranje sočutja lahko spodkoplje posameznikov čut za moralo. No. Ko prebiram članke o takih in podobnih raziskavah, imam vedno občutek, da berem, kako nekdo odkriva toplo vodo – če človeka naučiš, da ob pogledu na trpljenje drugih zamiži na eno oko, postane bolj trdosrčen? O, a res? Ni govora!
A čeravno se morajo nekateri znanstveno, empirično in s študijami podkrepljeno dogrebsti tudi do še tako očitnih 'odkritij', kakor je pomen prekletega sočutja, pa tega, gospod Cameron in gospod Payne, ni treba vsem. Toda sedaj sploh ne govorim o sebi, marveč o Dalai Lami, saj je ta nekoč rekel: »Sočutje je nuja, ne razkošje – brez njega človeštvo ne bo preživelo,« Dalai Lama pa še zdaleč ni edini, kajti Indijancem je pomen sočutja že od pamtiveka jasen kakor beli dan. Poglavar plemena Lakota, Luther Stoječi medved, je kdaj že lepo povedal: »Stari Indijanec je bil moder. Vedel je, da človekovo srce, če se obrne stran od narave, okamni; vedel je, da nespoštovanje rastočih, živečih stvari kmalu pripelje tudi do nespoštovanja ljudi.« In če vam še kar ni jasno, na kaj namigujem, naj vam postrežem še z enim citatom, tokrat Gandhijevim: »Nasilje se začne z vilicami.« Toda očitno je to, da ljudje vsak dan meljemo tako ali drugače predelana trupla živečih bitij, ki so umrla v strahu in mukah zaradi nečesa tako banalnega, kakor so naše brbončice, to, da si vsako jutro zadovoljno oblizujemo bele brčice od mleka, ki je v naš hladilnik prišlo samo tako, da so tiste otroke, ki jim je bilo mleko pravzaprav namenjeno, mamam na silo odvzeli in pobili, ter to, da moramo posmrtnim ostankom naših sozemljanov reči usnje namesto to, kar v resnici so, sicer nam jih bodisi vest bodisi želodec ne bi dopuščal nadevati si na noge, roke in povsod vmes, očitno je vse to tako hudo potlačen tabu, da si gospod Cameron in gospod Payne v svojo raziskavo posledic potlačevanja sočutja sploh nista drznila vključiti fotografij trpečih živali – če to ne smrdi po nekakšnem kavlju 22, pa nič nočem. In vem, da se sedaj vaši možgani na vse pretege upirajo in iz sebe bljuvajo raznorazne globokoumne klobase, ki prav po freudovsko zaudarjajo po racionaliziranju (čemur po domače rečemo iskanje izgovorov), vem, ker sem jih že vse slišala – in to iz ust zelo 'pametnih' ljudi. 'Ljudje to že tako dolgo počnemo', 'spremembe na tem področju bi bile prevelik udarec za gospodarstvo', 'kaj bi potem z vsemi živalmi', tisti res obupani pa ste iz predala privlekli celo zaprašeno Sveto pismo, saj 'v Bibliji piše, da Bog takšno početje dopušča', sploh pa 'živali nimajo duše'.
Vse to (kakor tudi katere koli druge izgovore, ki so se vam morda utrnili) bi sicer zlahka lahko ovrgla, a mogoče bo imel večjo težo tale drobec iz zgodovine: vas zanima, s kakšnimi argumenti se je bela gospoda borila proti ukinitvi suženjstva v Ameriki? Zasužnjevanju črnskega ljudstva se nikakor niso hoteli odpovedati, ker so to že tako dolgo počeli, ker bi bila ukinitev suženjstva prevelik udarec za gospodarstvo in ker niso vedeli, kaj bi potem z vsemi tistimi črnci, sploh pa je tudi Bog v Svetem pismu dopuščal suženjstvo. Aja, pa še tale cvetka: črnci kajpada nimajo duše, je tedaj trdila bela gospoda. No. Mislim, da so temnopolti Američani lahko veseli, da so si svojo svobodo izborili pred dobrimi sto petdesetimi leti, saj si je v današnjem brezsrčnem svetu bržčas ne bi, dandanes se namreč vsem sladko in gladko jebe za živali, za morja, za gozdove, za travnike, za reke, za zrak – za sočloveka. Zato naj vam nikar ne vzame sape, ko boste na spletu naleteli na fotografijo posilstva svojega otroka, ko bo zaradi nekega brezčutnega bedaka na poti do bolnišnice umrla vaša babica, ko se boste sesedli sredi ulice, pa vam nihče ne bo priskočil na pomoč, nikar se ne sprašujte, zakaj nikogar nič več ne gane. Tako pač je, če dan na dan zatiramo sočutje, tako pač je, če srce je kakor kamen.
* Petro Brecelj lahko berete tudi na njenem blogu z naslovom For Peet's Sake
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.
* Foto: Petra Brecelj