Junij! Mesec, ko narava pride do najvišje točke. Hormoni postorijo še zadnje popravke pred svojo simfonijo. Šolski pouk se konča, nastopi tu in tam kakšen popravni izpit. A ne glede na končni izid, vse je postorjeno v prid človeku, da si oddahne in začne s sladkimi skrbi za dopust. Sem še kaj iz junija pozabil?

Točno! Praznik. Kateri že? En, konec meseca, ki sovpada s koncem pouka. Točno ja. Ta praznik ja. Pozabil sem nanj, oprostite mi. Ja, junij je mesec, ko se pripravlja proslave. Več različnih proslav za en praznik. In tu sta še dva tabora. En je rdeč tabor, pod katerega spadajo vsi Kučanovi pajdaši, ki organizirajo proslave, katere nobeden ne razume, ker so to preplačani režimski kvazi umetniki, podprti z državnim denarjem. Potem so pa še druge proslave, razsvetljenih nekdanjih komunistov oz. pomladnikov oz. skesancev oz. spreobrnjencev, ki so na lotosu odkrili resnice in to ne zgolj štiri! Oni sami pa prirejajo alter sceno proslav. Te so podprte s strani prostovoljnih prispevkov in prostovoljcev, ki dokažejo, da se da, tudi če ni denarja. In tu je začutiti pravo domoljubje.

Malo preveč je vsega, mar ne? Če vas bo tisto malo domovinskosti zaščemelo v nogah, da bi se tudi sami udeležili kakšne proslave, velja prebrati pričujoč vodnik po njih, da boste vedeli v kaj in kam se spuščate.

Kot prvo. Poznamo več proslav za praznik. Imamo občinske, društvene in »vrhovno« državno proslavo. Ker smo Lokalne Ajdovščina se ustavimo pri prvih dveh. Vsaka občina ima normalno dolžnost, da priredi materi domovini svojo proslavo. Če se za to počuti poklicano društvo, je pobuda še toliko lepša, če pride do sodelovanja med društvom in lokalno oblastjo, pa je itak mega. Tudi barva lokalnih proslav je odvisna. Predvsem od vodstva lokalne oblasti oz. organizatorja, kateremu je prepuščeno veliko svobode. Se pa zna zgoditi, da so tudi te sporne. Če je neka lokalna proslava npr. t.i. »brezzvezdnična«, to pomeni, da so praporščaki določenih veteranskih društev užaljeni, posledica: priredijo si svojo proslavo. In seveda obratno, če je proslava »zvezdnična«, se pomladniki zbojijo za demokracijo in hitijo iskati harmonik, cerkvenega pevskega zbora in pomladnega govornika. Vse je skratka začaran krog. Organizatorji si ne želijo mešanja. Sami dobro vedo, da je treba proslavo pripraviti zgolj za ene. Drugače bi se sprli že tam.

Uvajam dva termina, ki sem ju že uporabil zgoraj. »Zvezdnične« in »Brezzvezdnične« proslave. Značilnosti »zvezdničnih« proslav so: Začnejo se s slovensko himno oz. sedmo kitico Zdravljice, evropske himne po navadi ni. Konča se (posebej na primorskem) s primorsko himno. Govorniki so izbrani precej svobodno. Od umetnikov, politikov, akademikov, modrecev itd. nikoli ni odveč, če se podreza še na oni stran brega. Praporščaki so vsi prisotni, vsaj dokler to vročina dopušča. Kakšna partizanska pesem ni odveč. Poudarjena je svobodomiselnost, sekularizacija, nasploh gesla buržoazne revolucije itd. itd. umetniški program izpade kdaj precej amatersko, ker se grejo wanna be državne proslave z izraznim plesom, vzdihovanjem in branjem čudnih haikujev, ki po vrhu vsega niso niti od slovenskega avtorja!

Med tem kot je pri »brezzvezdničnih« proslavah čisto nasprotje. Sedmi kitici Zdravljice je dodana še kakšna ali pa kar vse. Odvisno od dolžine umetniškega programa. Nujno sledi še Oda radosti, kdor jo pač zna. Dovolj pa je že mrmranje. Govorniki so izbrani previdno. Največkrat organizatorjem pomaga že kakšen seznam zapornikov oz. po krivem zaprtih pomladnikov oz. vsaj znanilcev pomladi. Kot pri »zvezdničnih« organizatorjih, je tudi tu zaželjeno udrihanje po nasprotnikih. Umetniški program je sestavljen po ljudski formi. Otroški pevski zbor s pristnimi slovenskimi, cerkveni pevski zbor s kakšno domoljubno, recitacija Gregorčiča, Prešerna. Umetniški program je skratka veliko enostavnejši a zato razumljivejši, pristnejši kot pri »zvezdničnih« proslavah. Posebnost »brezzvezdničnih« proslav je tudi preludij, ki je velikokrat, ne pa vedno, maša za domovino.

Na kratko bi to bilo to. V detajle in zakulisne igre se ne bi spuščal, saj pišem objektivno. Pomembna sta vam dva pola, odločitev pa je seveda vaša, v kolikor niste zaznamovani s kakšno tradicionalno vrednoto, družinskim prepričanjem ali pa vaših stricev iz ozadja.

Naj pa vas malce razočaram, da so same proslave velikokrat shakespearjansko rečeno »Mnogo hrupa za nič«, vse kar je prej, je sicer imenitno. Dva bregova se obtožujeta, kdo je kam pribežal, kdo je koga kaj podkupil, kdo za komu stoji, kdo koga noče imeti na proslavi kljub temu, da je nanjo povabljen. Čisto pravo ravsanje. Ki zna biti za nas – preproste smrtnike, izredno zabavno. Ob teh mnogih resnih ksihtih organizatorjev, pa se nam kaže dokaz, da premoremo tudi Slovenci (nehote) monty pythonski humor.

Upam, da vam nisem domoljubnih občutkov zmanjšal s tem zapisom. Priznati moram, da tudi sam kdaj nastopam na kakšni proslavi. V oči so se mi že bleščale zvezde, hkrati pa sem tudi že napovedal župnikov blagoslov. Če upoštevam mnenja obeh bregov, nastopal sem že pred vsemi barabami. V srčnem upanju razmišljam o sebi, da nisem morda tudi ena izmed njih.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj