Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteV začetku junija je potekal eden najdaljših kolesarskih brevetov v naši okolici, po poteh nekdanje skupne države Jugoslavije. Ex Yu Balkan Party-a kot se brevet uradno imenuje, se je seveda udeležil tudi Andrej Zaman, ki nam je v spodnjih vrsticah zaupal zanimivo izkušnjo te 2500 kilometrske preizkušnje. Vabljeni k branju.
Kolesarska tura preko ene nekdanje države, 8 nekdanjih glavnih mest te države in 7 sedanjih samostojnih držav, skupaj 2500 km v nekaj dneh, kar pomeni, da je to eden najdaljših brevetov v Evropi. Poleg mene je bil na štartu te netekmovalne preizkušnje le še David Černetič iz Kopra. Začela sva v petek, 2.6.2017, ob 5.00 zjutraj pred Slaščičarno in picerijo Šturje v Ajdovščini, kjer smo s štarti in cilji naših ekstremnih preizkušenj že stalni gostje. Da bi začutila vrvež vsakega od teh nekdanjih glavnih mest, je bila trasa vedno speljana skozi središča mest.
Posebnost te preizkušnje je bil obvezen nočni počitek, ki se je začel z drugo nočjo. To pomeni štiri ure neprekinjenega počitka med enajsto zvečer in peto uro zjutraj. Odločitev za tako pravilo, ki je zelo redko med svetovnimi ultra preizkušnjami (po meni znanih podatkih, ga uveljavljajo le še na 3000 km dolgem brevetu na Novi Zelandiji), je padla po tragični nesreči na letošnji bikepacking dirki po Avstraliji, ko se je kolesar zaradi neprespanosti in neprištevnosti zaletel v avto in umrl.
Kljub nekaj postankom in vedrenju pred prihajajočim neurjem, sva v prvih 24 urah (prvo noč sva vozila brez nočnega počitka), preko Ljubljane in Zagreba, prišla malo naprej od Osijeka na 515. km. V bistvu se je vse skupaj kar hitro odvijalo. Potem Vukovar, Novi Sad, Beograd, Avala in v poznih sobotnih urah še Kragujevac na 825. km.
To je prav poseben občutek, ko v dnevu in pol prideš s kolesom tako daleč. Sploh pa še naslednji dan, ko sva bila po vožnji po obupno slabih cestah južne Srbije, predrti zračnici, peripetijah s presenečenimi srbskimi policaji, po njihovem nasvetu vožnji po avtocesti do srbsko makedonske meje, od koder sva po namigu makedonskih policajev ponovno nadaljevala po avtocesti in v dveh dneh in pol prispela v Skopje.
Kosovo naju je presenetilo v pozitivnem smislu. Od vsega področja nekdanje Jugoslavije je tam daleč najboljša prometna kultura, nihče ti kot kolesarju ne trobi, šestpasovna vpadnica v Prištino pa je brez ene same luknje ali vdrtine. Tudi v ostalem delu Kosova so ceste odlične in nikjer nisem imel niti malo občutka nalagodja. Žal so se tam z okvaro račne pričele tehnične težave na mojem kolesu. 30 km dolg kar strm vzpon sem tako prevozil z zategnjeno ''ročno''. Na črnogorski meji sem policistu povedal, da s takim kolesom ne morem več nadaljevati in prej kot v petih minutah mi je uredil prevoz do prvega večjega kraja, od koder sem šel z avtobusom v 200 km oddaljeno Podgorico.
Žal sem potem cel torek čakal na popravilo kolesa. Pravzaprav je šlo za improvizacijo, ampak kolo je, preko Sarajeva in neštetih klancev, zdržalo še teh 850 km do cilja. 6 dni in pol za 2255 mojih prevoženih km skrajšane verzije tega noro lepega breveta, pomeni nekaj čez 340 km dnevno. Seveda je bila čista uživancija, brevet pa bo postal tradicionalen. Nočni počitek se je izkazal za odlično rešitev, vse skupaj pa odličen trening pred preizkušnjo na Japonskem, ki bo sredi avgusta.
Andrej Zaman