Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteFilmskemu režiserju Nolanu moramo priznati, da je ustvaril mojstrovino, filmsko fresko, za katero lahko brez slabe vesti rečemo, da je ena najboljših vojnih vsaj v zadnjih desetih letih. Svoj opus pa je s filmom po resničnih dogodkih zopet popestril, da velja za enega najbolj raznovrstnih režiserskih raziskovalcev. Oglejte si Dunkirk, film, ki te dni polni kinematografe po zemeljski obli.
Vojni filmi imajo to značilnost, da je naivnost, navezovati se tako na stranske kot tudi glavne osebe v njih, saj nikoli ne vemo kdaj bodo končali, padli v boju ter izrekli tistih nekaj šablonskih zadnjih besed. Vojni filmi imajo tudi to značilnost, da prikažejo sovražnike kot poosebljenje zla, določenega junaka pa kot heroja, o katerem se po navadi še premalo ve. V vojnih filmih čakamo na poveljnikove zadnje besede pred bojem, saj smo vedno na lovu za nove zgodovinske filmske citate. Vojni filmi nenazadnje trajajo po več ur. In zopet, če je proračun filma razkošen, vojni filmi med seboj tekmujejo tudi v veličastnosti uprizarjanja bojev. Kaj ima »Dunkirk« od vsega tega? Skoraj popolnoma nič. Da, niti konkretnih bojev ni (razen letalskih). Še več, niti sovražnikov osebno ne vidimo. »Dunkirk« ni tipični vojni film, niti nismo daleč, da ga sploh ne bi imenovali »vojni«, »Dunkirk« je zgodba o golem preživetju, deluje skoraj naključno, da smo sredi vojne, celo preživeli se na koncu filma sprašujejo in bojijo javnosti, češ, da jih bo omadeževala ker se niso bojevali marveč zgolj reševali same sebe.
Christopher Nolan je tako po vesoljski odisejadi »Medzvezdje« (»Interstellar« 2014) prešel v film, ki je posnet po resničnih dogodkih, ko se je okrog 400.000 Belgijcev, Francozev ter Angležev v francoskem obmorskem mestu Dunkirk reševalo iz obroča nemških letal. V uri in tri četrt spremljamo več oseb. Film bogati odlična kolektivna igra, glavnega junaka praktično ni oz. je teh več in vsakemu je odmerjen približno isti čas kot drugim. Čisto vsi pa so bolj ali manj lokacijsko statični Farrier (Tom Hardy) zgolj v letalski kabini, mornariški poveljnik Bolton (Kenneth Branagh) cel čas na pomolu, Dawson (Mark Rylance) v svojem čolnu itd. vsak na svojem mestu, kjer jim je dana vloga. Seveda pa ne gre prezreti tudi časovne neenakosti s katero nas režiser že na začetku filma opozori ter hkrati spomni na svoj »Memento«.
Stalno napetost po dobesednem urinem taktu ves čas narekuje izčiščena glasba Hansa Zimmerja, ki deluje tu minimalistično, kasneje mogočnejše, a ravno v pravi meri, da ne izpade izdelek kot živobarvna slikanica. Izpostaviti gre tudi direktorja fotografije Hoyte van Hoytema, ki slika na veliko platno veličastne obalne sipine, katerih svetloba se venomer igra s soncem, poseben dosežek pa je morje, ki izpade skorajda kot slikarsko platno, čigar paleta barv zanika dejstvo, da je morje pregovorno zgolj modro, v vojni prav gotovo ne. Posebna pohvala gre tudi zvočni obdelavi, saj prav slednja ob brnenju in hrumenju vseh mogočih ladij in letal, zadušljivih eksplozijah in stotinam rafalov prelevi kinodvorano v pravo vojno območje. Prav tu tiči tudi največja prednost filma, saj je čisto pravo vizualno doživetje. Nolan, ki se pod film podpisuje tudi kot scenarist, je scenarij izčiščen vojnih klišejev razdelal tako, da izpade kot zmedeno vojno poročilo in tako dodal še več dokumentarnega izgleda.
Nolanu moramo priznati, da je ustvaril mojstrovino, filmsko fresko, za katero lahko brez slabe vesti rečemo, da je ena najboljših vojnih vsaj v zadnjih desetih letih. Svoj opus pa je s filmom po resničnih dogodkih zopet popestril, da velja za enega najbolj raznovrstnih režiserskih raziskovalcev.