Peter, zdravo. Letos torej še zadnjič, skorajda na vašem domačem dvorišču, vas bomo slišali na Rock Batuje ... Verjetno malokdo ve, da je ta festival nastal prav zaradi vas. Kaj dejansko se je dogajalo? 

Drži, res smo krivi. Takrat smo bili še mlada skupina, ki ji sicer ni šlo slabo. Malih odrov se nam ni manjkalo, vendar je postajala žeja po velikih odrih vse bolj glasna. Zato smo stvar vzeli v svoje roke. »Kej pa, če bi si mi n'rdili festival kar sami, to doma, na borjači«, je prišlo na misel našemu bobnarju. Pripravili smo idejni načrt, da vsako leto pripravimo dogodek, na katerega povabimo prepoznavnejši slovenski bend, za njim pa se zvrstimo vsi trije batujski.

Noro je bilo dejstvo, da je zaselek s 350 prebivalci imel kar tri bende, lačne koncertov in velikih odrov. Res je bilo veliko želje in žara v vseh nas, da to uspe!

Naš takratni manager Jan je pograbil idejo in se kot vodja največjega rock dogodka v okrožju obdržal vse do današnjih dni. Navdušenje sovaščanov, ki vsa ta leta sodelujejo, je še danes iskreno. Brez njih koncerta ne bi bilo, saj pomaga skoraj cela vas. Redki so Batujci, ki niso tako ali drugače podpisani kot soorganizatorji koncerta. To se čuti v odmevnosti koncerta, kajti obiskovalci so prihajali iz cele Slovenije in tudi Italije.

Tudi logotip Rock Batuje je tesno povezan z vami, s tabo, pravzaprav.

Ja, logo sem narisal jaz, priznam. Ob organizaciji prvega koncerta se je seveda zelo mudilo, grafičnih dizjanerjev ni bilo na pretek, zato sem ga naredil v »slikarju« oziroma »painbrashu«, ki je na vsakih Windowsih. In točno tak je še danes. Pogovarjali smo se o tem, da bi ga izboljšali, vendar je vedno prevladalo mnenje, da prav tak izžareva pravi karakter koncerta. Prvobiten, pristen.

Glej, marsikdo reče, da je najtežje biti prerok v lastni vasi. Ampak to ne velja, če si rojen v Batujah. (smeh)

Pričakovali bi torej, da vas najdemo na vseh koncerti Rock Batuje, pa ni tako …

V resnici smo nastopili samo štirikrat. Odpirale so se nam nove poti, Rock Batuje pa je prerasel prvotne zamišljene okvire. Res je tudi, da nismo želeli dolgočasiti zveste rokerske publike, ki se je v male Batuje vsako leto potrpežljivo zrinila od vsepovsod. Pa smo rekli, da gremo težit še kam drugam. (smeh). Iskreno smo želeli tudi sami okusiti rock z druge strani odra - kot obiskovalci, kot se za vsakega Batujca spodobi.

Je bila soorganizacija in udeležba na tem koncertu dobra šola? Česa ste naučili? Vas je kaj presenetilo? 

Batuje so naš dom. Naredile so nas, vzgojile in oblikovale – kot glasbenike in kot ljudi.   Mislim, da smo kar pošteno zrastli, saj smo odnesli čisto praktična znanja – kako komunicirati z organizatorjem, na primer. Če razumeš in spoštuješ delo organizatorja, si odpreš mnogo poti. To nas je utrdilo kot bend in povezalo kot prijatelje. 

Hkrati pa smo navezali stike in vzpostavili prijateljsko komunikacijo z večjimi slovenskimi bendi, in to je zelo pomagalo pri gradnji naše bendovske samozavesti. Vedno znova sem bil presenečen, kako se javna podoba razlikuje od zasebnega življenja zvezd. Marsikaj sem se od njih naučil in me je izoblikovalo kot frontmana.

Kateri je bil vaš najboljši koncert oziroma kje in zakaj? 

Kako naj opredelim samo enega? Ne morem ga …  niti ne bom. Bo pa držalo, da prvega ne pozabiš nikoli, in prve Rock Batuje mi ostajajo v čudovitem spominu.

Spektakularni so se nam zdeli tudi vsi koncerti pred polno dvorano Police v Ajdovščini. Pa Koncert generacij, kjer so se zbrale vse ajdovske zasedbe. Takrat smo ga res kvalitetno bandali skupaj.

Lepo nam je bilo tudi izven domačih polj, priznam. Ko stojiš pred polno dvorano Stožice, ne moreš ostati ravnodušen. Stožice so skorajda tako imenitne kot Batuje. (smeh)

Kje pa si želite igrati? Je kakšne festival, na katerega bi se v trenutku odzvali?

Slutim, da bi se zelo dobro ujeli s staro rokersko publiko nekdanje Jugoslavije. Zato si želimo kakšnega povabila južno od meje. V resnici se veselimo čisto vsakega koncerta, tudi najmanjšega. Na koncu ni pomembno, ali stojiš pred petimi ljudmi ali pet tisoč glavo množico. Važno je, kaj lahko ponudiš tistim, ki so te prišli poslušat. Ampak v Stožice bi vseeno takoj šel še enkrat … Pa tudi pred polne Police … Pa tudi pred publiko Rock Batuje ... Po tihem si želim, da to ne bi bilo zadnjič.

Skalpi uživate v glasbi in v tem kar počnete. To lahko začutimo na vaših koncertih, beremo v vaših objavah na FB-ju in sliši se tudi v vaših pesmih. Ste zaradi tega drugačni in mogoče bolj skriti, ker se niste prodali komerciali oziroma mainstreamu? 

Rock je v zadnjih letih odletel z radijskih postaj, tako smo odleteli vsi tako izvajalci kot poslušalci te zvrsti. Ampak kaže, da se časi obračajo v našo korist. Mladega rocka je vse več in puhla sintetika ni več tako dobro sprejeta kot pretekla poletja. Upam, da se vrača moda, ki prinaša konkretne vsebine in rife.

Mogoče so k tem prispevali tudi mediji in (končno) slišali sporočilo poslušalcev, da jim gre na bruhanje ob poslušanju na silo sproduciranih skladb. Mogoče je svojo vlogo odigral porast poslušalcev dveh slovenskih rockerskih radijskih postajah, ki si še upata. Kdo ve? Očitno nas ponovno vrtijo. Vsaj tako pravi SAZAS.

Sicer se Sklapi nismo skrivali. Nikoli pa nismo prodali duše za to, da bi nas na radijskih postajah več vrteli. Žal je bila v preteklih letih to praksa, ki je udrihala tudi po bolj zvenečih slovenskih rokovskih bendih, kot je Sklap.  Želimo si (več) poslušalcev in želimo, da nas slišijo. Zato tudi ustvarjamo in delamo. Zato bomo tudi zopet na Rock Batujah. (smeh)

Veliko vaših videospotov nastaja v Ajdovščini. Zakaj Ajdovščina, če pa so druge lokacije bolj prestižne?

Ajdovščina je naš Hollywood. Ne vem, ali domačini opazite, vendar je Ajdovščina za filmsko umetnost izjemno zanimiva lokacija. Je mesto raznolikosti. Majhno, a dovolj veliko, da v njem najdemo različne duše z zanimivimi življenjskimi potmi. In s tem navdih.

Tudi arhitekturno in pokrajinsko je vse prej kot dolgočasna, zato lahko vanjo brez težav postaviš dogajanje ne glede na tematiko – in ga posnameš. To smo Skalpi naredili, kar v treh videospotih in bili še sami presenečeni nad končnim izdelkom. Celo domačini ne prepoznajo nekaterih lokacij. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da so vsi videospoti odlično uspeli in naleteli na zelo dobre odzive. Ajdovščina resnično je Hollywood, le videti jo moraš s pravimi očmi.

Prejeli ste tudi občinsko nagrado za posebne dosežke iz rok ajdovskega župana. Kako pomembna je bila za vas ta nagrada? Kaj vam pomeni? 

Na splošno v Sloveniji rock glasbo ne priznavajo kot kulturno ustvarjanje. V slovenskem rock svetu je veliko pesnikov krivično prezrtih, ker svojo umetnost izražajo ob akordih, namesto v knjigah. V tujini je drugače. Bob Dylan je prejel Nobelovo nagrado.

Občina Ajdovščina je s tem dejanjem pokazala izjemno napredno razmišljanje in podrla več miselnih ovir o tem, kdo bi moral prejemati občinske nagrade. Z nagrado za najboljši video leta Vem, da lahko! smo prinesli Ajdovščini prepoznavnost in Ajdovci so to znali nagraditi. Res pa je, da smo pred tem dobili tudi državno nagrado za najboljši spot, a nam je občinska zagotovo v večji ponos. Gre za premikanje meja.

Kako pa vi ocenjujete sceno rocka danes? Kaj se je spremenilo skozi obdobje od vaših začetkov do danes?

Niti ni tako pomembno, kaj se je spremenilo, ampak bolj, kaj je ostalo isto. Še vedno je premalo, da samo sanjaš in da si povprečno dober. Treba je trdo delati. Poleg srca, ki je bistvo in osnova vsega, je treba vložiti tudi dobro mero racionalnosti, iznajdljivosti in vztrajanja. Bo že držalo, da je bilo 20 let nazaj več priložnosti za rock koncerte, vendar je bilo treba za vsako povabilo garati in se dokazovati in to ostaja enako tudi danes.

Enako je pred 20 leti veljalo, da je skupina, ki posname spot ali album že »top«. Vendar si tega štosa ni mogel privoščiti vsak, saj je bilo manj režiserjev, da ne govorimo opreme. Cene so bile neprimerljivo višje. Danes lahko posnameš album in videospot kar sam, v dnevni sobi, primanjkuje pa medijskega prostora, kjer bi to vrteli. Rock je bil v teh letih zrinjen v podzemlje.

Mogoče kot zanimivost, ker rad prebiram različne statistike – v nekaterih sem zasledil, da rock praviloma poslušajo le inteligentni ljudje. (smeh)

Skratka, vsako obdobje ima svoje spremembe, ampak še vedno velja, da dobra muzika in trdo delo najdeta svojo pot. Znanstveniki, ki razmišljajo o digitalizaciji sveta, pravijo, da bo v prihodnosti lahko obstala samo inteligentna glasba, saj bodo elektronsko zelo preprosto producirali roboti. Roboti o kreativnosti nimajo pojma.

Kdo je vaš idol? 

Pri teh letih je težko pokazati na idole. Je pa več takih glasbenikov in skupin, ki jih Skalpi izjemno spoštujemo. Recimo Rolling Stones in AC/DC so izjemni že zaradi tega, ker so tako dolgo ostali skupaj.

Še za konec -  Rock Batuje se poslavlja, kaj bi ob tem sporočili vsem ljubiteljem rocka?

Spoštujemo vsakogar, ki na glas prizna, da posluša rock. Z odhodom Rock Batuj bo izgubljen pomemben del dogajanja v naši občini. Mogoče bo kdo odprl Facebook skupino, ki bo zbrala dovolj podpore in organizatorje prepričala o oživitvi tega dogodka. Mi bi se včlanili. Ups, sem vse to rekel naglas?

Peter, hvala za prijeten pogovor in upam, da se boste z bralci Lokalnih Ajdovščina srečali na koncertu. Mogoče z že odprto Facebook skupino? :) 

---

V Ajdovščini so Skalpi posneli naslednje tri videospote. Prepoznate lokacije? 

• Vem, da lahko 
• Dol med plamene
• Hladen Tuš 

Deli Nazaj