»Najsrečnejši ljudje so tisti, ki razumejo, da se najboljše stvari pojavijo takrat, ko jih nekdo dovoli.« pomodruje Jim Carrey v filmu » Yes man«. Navidezna eteričnost in šablonska uporaba »modrih misli« izpade v tehtnem premisleku bolj resnična, kot bi si kdo mislil. Biti srečen, to je želja vsakega. Razumeti je že težje. Kaj je najboljše, je še zahtevnejše doumeti za dojemanje našega samovšečnega uma, saj stvari razumemo danes težje ali pa morda lažje kot jutri. In nazadnje dovoljenje? Kdo bo dovolil izbiro v našem življenju? V času, ko se rahlja tradicionalizem in nastopa sekularizacija, v času ko vsi poudarjajo svobodo, bratstvo in enakost, v času, ko nam je vsaka pot vsaj naslikana kot sila enostavna in je vse odločitev zgolj v nas. Zdi se, da smo vedno bolj ujeti v okove družbe in na žalost ljudi okoli nas. Saj ne gre za zahteve na prvi pogled, so pa priporočila, ki negativnega odgovora ne pozanjo in niti nočejo slišati.

V poletnih mesecih si želimo čim manj motečih dejavnikov. Bežimo od težav, ki nas morebiti tarejo in nenehno oprezamo za to in ono razvedrilo ali pa trdo delo. A vendar, kaj je čez leto, čez zimo, jesen, drugače?! Kdaj sploh ne iščemo rešitev. Kdaj ne iščemo varnega pristana. Oz. kaj sploh je varni pristan danes?  Zdi se, da je to tista prekleta stvar, ki omogoča varnost, ne pa hkrati tudi z zadovoljstva, kjer bi na plano prišli mi kot taki. Tako poslušamo domače, poslušamo sodelavce, sošolce, najbližje, ki naenkrat vedo vse o nas in nam znajo organizirati življenje, da bo pravo. Tako bom ostal v podjetju svojega očeta, dasiravno se ne strinjam z njim in je muka prenašati njegovo samodržnost, obenem pa se pretvarjati za delo, ki ga sploh nisem usposobljen. Tako se bom vrnil v ljubezensko razmerje z nekom, s katerim sem se pred nekaj časa razšel, predvsem zaradi tega, ker ga enostavno več nisem ljubil in mi ni omogočal pogleda naprej, ampak zakaj pa bi šel z njim narazen, če mi ga vsi svetujejo in ob tem delujejo bolj zaljubljeni kot sem bil nazadnje jaz. Z njim mi ni na videz nič manjkalo in obenem vse. Tako bom počel stvari za katere sem usposobljen, a me ne veselijo, ampak hej, prinaša pa koristi, finančne in nasploh! Tako bom izbiral to, kar izbirajo drugi, pisal kot pišejo drugi, ustvarjal kot ustvarjajo drugi, govoril kot govorijo drugi, jedel kot govorijo drugi, itd. itd.

Vedno bolj si lažemo sebi, z muko ugotavljamo, da nekaj pač ni za nas, a vseeno rinemo še naprej. Kaj bo namreč rekla družba, prijatelji, sorodniki… lažemo se več sebi, kot drugim. Obča laž je postala tako preganjana, da se je umaknila v nas same. Mislimo si, če je komu dovoljeno lagati je namreč sebi še najmanj grešno, a na koncu usodno. Kaj torej svetovati fantu, ki trpi v družinskem podjetju, punci, ki je stopila znova v razmerje, za katerega ve, da se je nazadnje slabo končalo ter da se bo enako zaključilo ter nekomu, ki si laže, da dela nekaj kar prinaša dobiček, a v istem dihu spozablja na zanemarjenje svoje sicer izvirne produktivnosti? V tem trenutku se zdi, da čisto nič. Po svoje lahko ugotavljamo, da gre za svojevrstno narcisoidnost, da se dokažemo drugim, da zmoremo,  čeravno vemo, da na dolgi rok temu ne bomo kos in se bomo nazadnje kolapsirali vase. Za enkrat se lahko še obrnemo na Carreyjev citat iz filma »Yes man«, »Najsrečnejši ljudje so tisti, ki razumejo, da se najboljše stvari pojavijo takrat, ko jih nekdo dovoli.« Bodo taki ljudje srečo utopili v razmerjih do dela, ljudi ki jih v resnici ne veseli(jo)? Najboljše stvari zanemarili ter dovoljenje iskali drugod? Naj osebni odgovor ostane med vrsticami.  A tudi varen pristan bo deloval do naslednjega viharja in razburkanega morja.

Deli Nazaj