Ura je osem zjutraj. PUM-Ovci smo že nekaj časa zehaje na nogah. Po prostoru se širi vonj po kavi, ki jo toči tisti, ki je takrat najbolj buden. Eden ali dva posameznika z odločno preveč energije skačeta zunaj in lovita frizbi. Mentorice se ustavijo pri vsakem PUM-Ovcu in si vzamejo čas, da na kratko poklepetajo.

Med poletjem začnemo z delom zgodaj, dokler sonce ne pripeka. Iz kota našega prostora zvlečemo ogrodja koles in staknemo glave. PUM-Ovci s tehnično izobrazbo nas zasujejo s predlogi in navdušeno čebljajo. Družboslovci in umetniki zmedeno kimamo, mentorice pa se nas usmilijo in nam dodelijo naloge, ki bolje ustrezajo našemu področju znanja.

Projekt Trajk bajk, kakor smo ga šaljivo poimenovali, se je spontano razvil iz ideje dveh PUM-Ovcev, ki sta nekega dne tuhtala, da nam manjka prevozno sredstvo, s katerim bi čim prej prišli do trgovine po malico. »Mladi pa moramo vendarle jest,« je bil stalni argument, ko so nas mentorice zalotile s sendviči v rokah namesto z orodjem. Seveda je ideja sčasoma zavila precej po svoje in odločili smo se, da bomo po hrano raje pošiljali našega prostovoljca, sami pa bomo ustvarili tricikle in z njimi priredili tekmovanje.

Fantje so z odpada zmagoslavno pripeljali precej zdelana kolesa, kup koleščkov in drug material, ki bi nam pomagal pri gradnji, mentorice pa so organizirale obisk pri podjetju Felcom d.o.o. iz Vrhpolja pri Vipavi, ki nam je predstavilo proces varjenja in hkrati zainteresiranim ponudilo možnost razgovora za delo. Tisti, ki jim je tovrstno fizično delo ustrezalo, so se spravili nad rezanje okvirjev, brušenje in sestavljanje. Druga skupina je skrbela za oblazinjenje sedežev, pri čemer smo ugotovili, da šivanje pravzaprav ni tako enostavno. Dejstvo, da nam šivalni stroj sprva ni delal, kot bi bilo treba, pravzaprav ni igralo veliko vloge, medtem ko smo tuhtali, kako naj kose sploh sešijemo skupaj. Ostala dela so obsegala dizajn in nabavo tekmovalnih majic, oblikovanje nagradnih pokalov iz gline, izdelavo promocijskega materiala in še bi lahko naštevali.

Vsak od nas je spoznal vsaj kakšno področje znanja, ki mu ni bilo domače in se tako naučil nekaj novega. Nekateri, ki so svoje znanje podcenjevali, ali pa se jim je zdelo povsem samoumevno, so ugotovili, da so njihove veščine pravzaprav zelo unikatne in koristne. Tudi tisti, ki so ob začetku projekta sami pri sebi godrnjali, da je »itak vse kar neki«, so se začeli zabavati in spraševati po podrobnejših informacijah ter samostojno in odločno poprijeli za delo.

Z že zgrajenim triciklom, ki smo ga dobili za zgled pri ustvarjanju, so se pogumnejši PUM-Ovci spustili po hribu navzdol in v vreščeči spremljavi kmalu ugotovili, da je varnostna zaščita pravzaprav resnično pomembna, ko so nekajkrat zaorali s poti. In končno, sadove svojega dela delimo in bomo lahko delili z drugimi še naprej. Končni rezultat bo kratek film in tekmovanje s tricikli konec avgusta, kjer se bodo izbrani gostje lahko preizkusili v šviganju po cesti navzdol, ob tem pa se bodo posladkali z dobrotami, ki jih bomo pripravili.  Predstavili se bomo tudi na lokalnem dogodku INCASTRA – na Dnevu ajdovske industrije in podjetništva v upanju, da bomo lahko sodelovali z novimi podjetji, in da bo več mladih izkoristilo priložnost druženja in učenja z nami.

S Trajk bajk projektom smo se ponovno učili spraševati kako in zakaj – to, kar obvlada vsak otrok, a se tega z odraščanjem iz (ne tako) skrivnostnih razlogov odvadi. Čar takšnih projektov je iskanje želje po znanju in delu, ki nam jo hiter utrip tega sveta naglo črpa, radi bi jo širili dalje med prijatelje in bližnje ter vse vas.

Vabljeni ste, da se ustavite pri nas, predvsem, če vam manjka kakšen kolešček – na PUM-O jih imamo na pretek!

Avtorica: Romana Ronkali, udeleženka programa PUM-O Ajdovščina

Deli Nazaj