»Joj, meni grejo kar kocine pokonci, ko kdo reče 'ekologija',« je nekega popoldneva na nekem pikniku nad nekim plastičnim krožnikom modroval neki gospod – saj veste, poletje je pač sezona piknikovanj in najrazličnejših globokomiselnih pikniških debat. Oziroma sezona plastične šare, ki po nekaj urah uporabe pristane na smetišču, kjer se bo valjala nadaljnjo polovico tisočletja, kakor ji jaz pravim – nobena skrivnost namreč ni, kako 'pridno' recikliramo Slovenci, sploh na piknikih.

»Ja, pa saj je poletje, na izi smo, vroče nam je – kdo ima še voljo za te neumnosti?« že kar slišim izgovore pikničarjev. In če se kaj takega mota tudi po vaši glavi, naj še vam povem, kar sem zgornjemu gospodu: če nočete, da bodo vaši otroci živeli na smetišču, se začnite temu primerno tudi vesti.

Kar vidim, kako so vam zdaj posteklenele oči … Kakor tistemu gospodu. Kar pa me vedno znova preseneti – nikakor ne morem zapopasti, kako si ljudje navkljub vsej nesnagi vsepovsod lahko mečejo pesek v oči, misleč, da je ekologija a) zgolj en velik nateg in poskus izvajanja nadzora oziroma b) nekaj, česar mi, Slovenci, v resnici sploh ne potrebujemo. Se spomnite, recimo, tistega spletnega komentarja, ki sem ga nedolgo tega omenila, češ da smo 'Slovenci v večini ekologi, tiste tri piksne, ki odletijo v morje na kaki pijanski barki, pa niso neka škoda'? Oh, kako daleč je pravzaprav stvarnost od zablodelih predstav določenih posameznikov. Ker pa avtor te pripombe na žalost še zdaleč ni edini, ki očitno živi v Indiji Ekoromandiji s svojim (eko!) samorogom, me je nekaj prešinilo: kaj ko bi tri dni zapored na sprehodu s psom s tal pobrala vse smeti, na katere bi naletela, nato pa vse skupaj posnela in fotografije postavila ob bok nezrelim utvaram – slika je le vredna tisoč besed, kajne?

Izid moje male vaje so trije zgornji posnetki oziroma dva kvadratna metra smeti na približno petih kilometrih sprehoda po mestnih in obmestnih ulicah in poteh mojega malega primorskega mesta, čeprav za vsakim vogalom – če že ne kar na vsakem koraku – stoji koš za odpadke. O, ja, Slovenci smo vsi ekologi. Sicer bi lahko naredila tudi nekaj res umetniških fotografij polne plenice na plaži, tampona, odvrženega ob sprehajalni poti, ali napol obglodanega sendviča, še zavitega v celofan, a odkrito povedano, še vedno se najbolj zgrozim prav ob tem, kar je na teh fotografijah – ob množici plastenk ustekleničene vode. Glede na to, da živimo v državi, kjer lahko večina samo pipo odpre in si natoči kozarec pitne vode (ali si z njo napolni stekleničko za na pot), res ne vidim razloga, zakaj bi plačevali, da vam jo nekdo nalije v plastenko s cucljem – to je šele nateg.

A kakor da že sam nakup ustekleničene vode ni dovolj neodgovoren, negospodaren in naravnost butast, pa ljudje plastenk po uporabi niti v koš za smeti ne morejo vreči, da njihove smeti ob prvem vetru ali dežju končajo v morju. Čudovito. Pa da ne bo pomote: to ne velja samo za obmorska mesta, temveč prav tako za smeti sredi Ajdovščine, Ljubljane ali Zgornje Kungote – vsi zamaški, plastenke, slamice, vrečke, ovitki sladoledov, piškotov, bombonov, cigaretne škatlice, vse, kar namesto v smetnjakih leži po tleh, po odtokih, kanalih in rekah roma v morje, kjer vso to svinjarijo, čeravno v nekoliko razobličeni obliki, marljivo papajo ribice, kar pa ne škodi le njim samim, marveč tudi tistim, ki papajo njih. In ne, to se ne dogaja nekje tam zunaj za devetimi gorami in devetimi vodami, kjer pač živijo umazanci umazani, fuj in fej, to se dogaja pri nas: v povprečju se v naših ribah najde pet, v školjkah pa tri koščke mikroplastike, da o tem, da ima naše morje eno najvišjih izmerjenih koncentracij mikroplastike na svetu, niti ne govorim. Zato vas res kar se da vljudno naprošam: lepo lepo prosim, reciklirajte svoje smeti in jih ne mečite vsepovprek, jebenti. In ko se že ravno spotaknete ob kakšno, ki ždi sredi pločnika, jo poberite in odvrzite tja, kamor sodi. Navsezadnje, če jeste ribe, so tiste smeti tudi vaše – kosilo.

Oh, kaj sploh blebetam, kakšne smeti neki, Slovenci smo pa ja vsi ekologi, a ne? Mnja, potem pa samorog zavije čokolado v folijo.

* Petro Brecelj lahko berete tudi na njenem blogu z naslovom For Peet's Sake

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Petra Brecelj

Deli Nazaj