Sprejeti je morala težko odločitev, pustiti desetletno deklico pri starih starših in oditi s trebuhom za kruhom. Najprej za tri mesece v Španijo, kjer je obirala jagode, potem pa ji je prijatelj povedal, da v Ajdovščini iščejo sodelavce v proizvodnji, zato se je zaposlila pri kadrovski agenciji in prišla v Slovenijo. Dogodka se spominja, kot bi bilo včeraj.

»Bil je 4. februar, osem let in šest mesecev nazaj. Takrat smo v podjetje prišli prvi sodelavci iz tujine, osem nas je prišlo iz Bolgarije. Prišla sem za nekaj mescev na sezonsko delo. Potem sem se vrnila v Bolgarijo in nato spet prišla v Slovenijo, kjer sem delala za druga podjetja v Kopru in Sežani. V podjetju Incom so me povabili, naj se jim spet pridružim in ponudili delo, ki ne bo zgolj sezonske narave. Tako sem se odločila, da se vrnem v Ajdovščino in nikoli mi ni bilo žal. V podjetju je bilo vsa ta leta dovolj dela zame iz za sodelavce in vedno smo bili pošteno plačani.«  

Ker se je pri svojem delu izkazala, ji je vodstvo zaupalo zahtevnejše in odgovornejše naloge in ji ponudilo redno zaposlitev v podjetju. Sodelavci jo imajo radi in ji zaupajo. Tako Maria ni le njihova vodja, temveč tudi prijateljica, s katero gredo radi na kavo ali pico. Ker delo v proizvodnji poteka v dveh izmenah, njihova druženja pa so spontana, se kar preko Facebooka dogovorijo, kdo ima tisto dopoldne ali popoldne (odvisno od izmene) čas za prijetno druženje v Ajdovščini. Izvemo sicer, da Marijino najljubšo kavo kuhajo v Novi Gorici, pico pa v Vipavi.

»Lepo in dobro se razumemo s sodelavci, zato smo radi skupaj tudi izven delovnega časa. Ker delamo v mednarodnem podjetju, prihajamo iz različnih držav, ampak to ni bilo nikoli ovira. Sama govorim makedonsko, bolgarsko, slovensko, razumem pa tudi srbohrvaško, tako da se pogovorimo ali skregamo v enem od teh jezikov.« (smeh)                                    

Ko so na delovnem mestu, je Maria odgovorna tudi za dobre odnose med poizvodnimi delavci. Njeno zdravilo za morebitne konflikte sta humor in dobra volja.

»Kakšno minuto ali dve je lahko tudi napeto med nami, potem pa stvari obrnemo na smeh in delo teče dalje. Dobro se poznamo, zato začutimo, če ima kdo slab dan.«

Tudi za Marijo pridejo težki dnevi, saj je zdaj osemnajstletna hči Viktorija še vedno v Bolgariji, kjer končuje naravoslovno gimnazijo. Zato se Maria trikrat letno vrača v rodni Perič, bolgarsko mesto blizu tromeje. Grčija in Makedonija sta tako njuni priljubljeni počitniški destinaciji v času, ki ga preživita skupaj. Kaj kmalu bo za obe lažje, saj hči končuje šolanje in počasi že prihaja za mamo. To poletje je Viktorija tako prvič preživela v Sloveniji, na sezonskem študentskem delu v proizvodnji v Incomu, kjer je dostikrat naneslo, da je bila mama kot vodja v proizvodnji šefica tudi hčerki. Dekletu je bilo v podjetju všeč in upa, da se bo delo zanjo našlo tudi prihodnje delo. Načrtuje namreč, da bi prišla v Slovenijo za stalno in tukaj študirala matematiko ali fiziko in med tem delala v ajdovskem podjetju. To si želi tudi mama.

»Prepričana sem, da bo za hčer in njeno prihodnost bolje tukaj, saj je plača v Bolgariji 200 - 300 evrov, cene pa enake kot v Sloveniji. No, oblačila in hrano je v Sloveniji mogoče dobiti ceneje. V Bolgariji je težko živeti. Tudi brat je moral poiskati delo v tujini, on v Franciji.«

Na uresničitev načrtov bosta s hčerko morali počakati še eno leto, toliko, da Viktorija konča srednjo šolo. Do takrat bo Maria vsak mesec del svojega zaslužka še naprej pošiljala hčeri in staršema v Bolgarijo, da bo njihovo življenje lažje. Maria Kolarova je ponosna, da lahko podpira svoje bližnje in tudi oni so ponosni nanjo. Maria je trdno verjela, da bo lahko s prizadevnim delom napredovala in poskrbela zase in za svoje bližnje in to ji je v podjetju Incom zelo lepo uspelo.

Deli Nazaj