Jesen je čas sprememb. Listje se obarva v pisano paleto jesenskih barv, porumeni, porjavi, odpade. Jeseni so na voljo tudi spremembe preko volitev. Spremembe so ponujene, vsem polnoletnim na dosegu roke, glas ljudstva za izvolitev oblasti. Pa vendar se zdi, da lahko že sedaj pravilno sklepamo, da bo neglede na izide teh in onih volitev, bolj malo sprememb. Zakaj neki ne pograbimo te možnosti, ki nam je ponujena? Je res vse tako brezupno, da je manjše zlo, če ostane tako? Nič se ne da spremeniti, vedno so isti na oblasti, nima smisla voliti. Že ti kavčarski izgovori so postali dolgočasni, saj so za vsako volilno obdobje slični prejšnjim. Vse se ponavlja in vsem je jasen zgolj en sklep (ki se tudi ponavlja): Potrebne so spremembe! In res je, vsi prikimujemo, sprememb hočemo. A poglejmo kaj imamo sedaj. Poskusil se bom vživeti v percepcijo kritične družbe.

Trenutnemu predsedniku Republike se očita osladni populizem ter pomanjkanje avtoritete, ki se poda najvišjemu državniku. Slabo torej. Pa vendar mu javnomnenjske raziskave kažejo najbolje za letošnje volitve. Nasprotujemo zaostalim tradicionalističnim ali celo gospodarskim prijemom nekaterih strank ali civilnim iniciativam. Slabo. Pa slednje vendarle ne glede na to, da jih (celo!) ni v državnem zboru, povrhu vsega še referendume postavljajo ter jih tudi zmagujejo. Imamo prvaka opozicije, ki že skoraj pregovorno uživa nepriljubljenost. Torej, zopet slabo. Pa vendar kaže ravno njegovi stranki najbolje v javnomnenjskih anketah. Obregnemo se lahko ob oportunizem zunanjega ministra, ki že leta in leta sodeluje s katerokoli vlado kot minister, ne glede na resor. Ob vsem tem, pa ne glede na obstoj ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, si vsakič prisvaja določen del (najštevilčnejših) volivcev ter jih nagovarja kot »njihov« kandidat. Kaj sledi? Res je. Tudi on še kar naprej dobiva mandate. Strinjam se; parim posameznikom sem z omembo naredil negativno kritiko, pa vendar zgolj reprezentirajo večino elite, ki že toliko časa kroji našo politično sceno in ne glede na neučinkovitost, nepremišljene izjave, pomanjkanje pragmatičnosti, kulture, nezmožnosti argumentacije, ekscese, sodne bremenitve, nestrokovnosti, bizarnosti in populistične prijeme vendarle dobivajo mandate. Zastonj je govoriti, da nič ne naredijo, ko pa očitno tudi sami ne poskrbimo, da ne bi bili izvoljeni. To ugotavlja tudi Russel Brand v svoji knjigi Revoljucija: »Najmočnejše orodje pri ohranjanju statusa quo je naše prepričanje, da so spremembe nemogoče.«

Zdi se torej, da če gremo na volitve, non šalantno, apatično, neodgovorno, skoraj pasivno volimo tiste, ki jih že poznamo. Nobeden se nam ne zameri. Kdaj bi si želel, da če tako spretno režiramo razprtije ob vejah sosedove hruške, ki posegajo na našo parcelo, da bi to isto jezo in zamerljivost prenesli še v volitve in se uprli ljudem, ki nam dolgoročno resnično škodujejo. Poznamo njihove grehe, pa vendarle ne storimo nič. Pa ne zamerite mi, kritiziram zgolj in samo nas. Tu niso politiki jedro spora. Niso politiki krivi, da so na oblasti, mi jim jo dajemo. Potem pa lajamo mandat za mandat ali pa ob tem organiziramo okrogle mize, pogovarjamo se o strpnosti, salonarsko citiramo Marxa in si zadeti gradimo peščene gradove iluzionistične brezrazredne družbe. Gre za neke vrste politični stockholmski sindrom. Teh politikov si namreč želimo. Želimo si biti žrtve in imeti krivce.

Je torej morda rešitev, da če že morajo ostati iste stranke, so bolj pomembni sveži obrazi, ki niso obremenjeni z lastnim egom? Naj eksperimentiramo? Naj torej damo priložnost nepoznanim obrazom poznanih strank?

Kako krivo, neodgovorno namreč izpadem pred različno družbo, predvsem pri javno osveščenih sovrstnikih, vseh tihih privržencih neke miselnosti, ko povem, da ne nameravam  na volitve. Kako prav po starševsko okarajo mojo državljansko nepokorščino. Po svoje jih razumem. A hkrati se mi zdi pretenciozno razmišljanje in očitanje, kot sem ga imel nazadnje, da ne cenim dovolj volitev, saj da se je nekdo žrtvoval za njih in da so ljudje tvegali in celo dajali življenja v zgodovini, da se lahko danes svobodno odločamo. Ne predstavljam si partizanov sredi druge svetovne morije, ki bi v ledeni hosti govorili »Vse za volitve!« Ne predstavljam si Draga Kosmača, ki je sredi osamosvojitvene vojne v Rožni Dolini sam razorožil poveljstvo enote JLA ter zajete celo sam nadziral, da bi si ob tem mrmral: »Vse za volitve!«. Ne predstavljam si ne enih, ne drugih, ki bi tvegali in pred svobodo postavljali volitve. Pa vendar, če so takšni obstajali, zgolj zamišljam si lahko, kaj jim oz. bi jim danes pomenile volitve, ki vedno bolj postajajo zgolj še simbolika, hrana za plebs.

Kako se naj torej npr. mladi orientiramo, ko pa niti eden od štirice, zaenkrat ožjih kandidatov za predsednika, nima v svojem programu konkretnega načrta za mlade. Glede na to, da je predsedniška funkcija v veliki meri simbolična, smo lahko tako s predsedniškimi volitvami še celo zadovoljni.

Kaj torej? Voliti ali pač ne? Vprašajte se sami, kaj hočete, podučite se, razmislite, če je vaše izbiranje vredno ali pa je bolj vredno, da ostanete doma. Ne iščite odgovora med temi vrsticami. Vsekakor pa ne obsojajte tistih, ki na volitve ne grejo oz. se jih udeležijo. Če je stvar odločanja svobodna, naj taka tudi ostane.

Obrnimo se za sklep k Gandiju, ki je v času britanske kolonizacije Indije dejal, da bodo tudi Britanci na koncu odpotovali nazaj, »saj 100.000 Britancev ne more nadzorovati 350 milijonov Indijcev, če ti nočejo sodelovati.« ob enem je še dodal »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.«

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj