V sklopu projekta Lokalno partnerstvo za povečanje zaposlovanja mladih na lokalnem trgu dela si opravljal dvomesečno usposabljanja na Ljudski univerzi Ajdovščina, kjer si sodeloval predvsem na projektu PUM-o (projektno učenje mlajših odraslih).  Kako si zadovoljen s svojo delovno izkušnjo? Prosim, če jo na kratko opišeš.

Zelo lepa in poučna izkušnja, iz katere sem se veliko naučil o delu z ljudmi in sami organizaciji dela. Na PUM-u sem deloval kot mentor. To pomeni, da sem vodil ali pomagal pri vodenju dnevnih obveznosti, se družil z udeleženci PUM-a in skupaj z njimi iskal možnosti nadaljnjega šolanja ali možnosti zaposlitve. Poleg vsakdanjih delavnic smo skupaj ustvarjali še projekt, ki smo ga poimenovali Trajk Bajk.

Kdo so udeleženci programa PUM-o in kako si se vključil v delo z njimi?

Udeleženci PUM-a so mladi med 15. in 26. letom, ki iščejo zaposlitev ali se še odločajo za študij. Nekateri udeleženci so na PUM-u zaradi učne pomoči. Spet tretji pa so v obdobju, ko želijo ustvariti nekaj svojega in jim PUM-o okolje in mentorji pri tem pomagajo. Sam sem prispeval pri učni pomoči iz matematike in fizike. Najbolj pa sem želel podpirati in spodbujati udeležence pri projektih, ki so si jih izbrali za svojo osebno rast.

Lahko rečemo, da si bil eden tistih redkih udeležencev našega programa, ki so si usposabljanje pri lokalnih organizacijah uredili sami.

Rad vzameš stvari v svoje roke?

Ne bi rekel, da vse stvari vzamem v svoje roke. Rad pa najprej poskusim sam, če slučajno ne gre, pa poiščem pomoč pri ljudeh, za katere mislim ali pa celo vem, da mi lahko pomagajo.

Si imel v sklopu svojega usposabljanja možnost lastnega izražanja in ustvarjanja? Kako se je to izražalo na delu z udeleženci programa PUM-o in kako na tvoji osebni rasti?

V sklopu usposabljanja sem imel resnično proste roke (seveda z nekoliko usklajevanja s so-mentoricami), za kar sem vsem mentoricam zelo hvaležen. Ker sem imel precej proste roke in so mi s tem mentorice izkazale zaupanje. Mislim, da se je to poznalo pri delu z udeleženci. Nekateri udeleženci so skozi ta odnos prepoznali, da so mentorji na PUM-u za njih in so tam zato, da jih podpirajo. Ta način dela se je pri nekaterih udeležencih izkazal za pozitivnega, saj so vložili v dejavnosti, ki smo jih izvajali, veliko več kot je bilo od njih pričakovati. Ne malokrat se je zgodilo, da sem se sam začel zgledovati po njihovem delu in dodal zidak pri hišici osebne rasti.

Po izobrazbi si industrijski oblikovalec. Zakaj si si želel sodelovati ravno z Ljudsko univerzo oz. s »Pumovci«, kot jim žargonsko rečemo?

Res je, po izobrazbi sem industrijski oblikovalec. K Pumovcem me je pripeljala naloga oblikovati plakat za Veččutno razstavo in pomoč pri postavitvi same razstave. Klasično delo oblikovalcev, bi lahko rekli. Da sem na PUM-o ostal, pa sem se odločil, ker se mi je to zdel odličen trening oblikovanja. Pri oblikovanju gre namreč zato, da oblikuješ nekaj po meri ljudi. To pomeni, da je treba ljudi spoznati oziroma izvedeti »zakaj bi to potrebovali«. Že v uvodnih predavanjih projekta Lokalno partnerstvo, smo veliko govorili o besedi »zakaj?«. In spoznal sem, da če želiš biti oblikovalec, ki oblikuje stvari, ki so resnično potrebne in ne samo še en kos smeti, moraš pri ljudeh odkriti ta »zakaj?«. In prav to sem od Pumovcev tudi dobil. Njih ni zanimalo, kako bomo naredili in kaj bomo naredili, ker so verjeli, da smo sposobni narediti kar si zamislimo. Bolj jih je zanimalo »zakaj?«. Razlog je vodilo.

V sklopu tvojega dvomesečnega usposabljanja si z udeleženci programa PUM-o na plano spravil dva projekta, ki sta po Hiši mladih zaokrožila že pred samo izvedbo. Nam lahko malo več poveš o teh projektih? (TrajkBajk, Urbani Vrt) Kako se je rodila ideja, kako ste zbrali ekipo, material, izvedba…itd.?

Začnimo s projektom Trajk Bajk. To je bil projekt, kjer smo se odločili, da bomo izdelali tricikle za drsenje (driftanje). Med pumovci se je pojavila želja, da bi se naučili variti. Zato smo se odločili za izdelavo koles, da se bomo na koncu lahko še malo pozabavali. Zastavili smo si cilj, da porabimo čim manj denarja in dokažemo, da za uresničitev določene ideje ni potrebno imeti gore začetnega kapitala. Začeli smo zbirati stara kolesa in ostale materiale. Tu so se pumovci izkazali za zelo iznajdljive. Da bi zbrali ves material, so poklicali prijatelje, sorodnike, povprašali po podjetjih in prinesli odrabljene stvari od doma. Za vse, kar nam je primanjkovalo, pa smo nekajkrat obiskali odpad. Najbolj smo se namučili s prostorom, kje smo vse skupaj izdelali, saj prostori v Hiši mladih niso primerni za takšne podvige. Na koncu smo se dogovorili s podjetje Felcom iz Vrhpolj, ki nam je dobrovoljno posodil svojo delavnico in stroje v njej. Poleg delavnice so nam pripravili tudi krajši tečaj varjenja. Ko smo imeli prostor in materiale, smo pljunili v roke in začeli z izdelavo. Fantje so izdelali ogrodje in kolesa, dekleta pa so poskrbela za oblazinjene sedeže, barvne kombinacije, medalje in slikovno dokumentiranje projekta. Na koncu so 25. avgusta zapela kolesa in zdrsela skozi ovinke v Palah.

K drugemu projektu, Urbani vrt, ki ga pripravlja Ljudska univerza Ajdovščina v sodelovanju z  Občino Ajdovščina, pa so me povabili kot oblikovalca celostne podobe in snovalca embalaže. Projekt je bil predstavljen na dnevih Ajdovske industrije – InCastra.

Verjameš, da je ustvarjanje in oblikovanje področje, s katerim lahko pomagamo drugim do te mere, da se lahko začnejo samouresničevati?

Da, to je res. Praktično je vsaka stvar, ki jo počnemo, ustvarjanje ali oblikovanje. Zato bi bil bolj primeren odgovor na vaše vprašanje to, kar mi je kakšno leto nazaj rekel študent oblikovanja s faksa, ki ga obiskujem: »Oblikovanje nič ne šteje, če ga ne začneš, še manj pa, če ga ne končaš.« Enako lahko rečemo tudi za samouresničitev.

Pred vpisom v naš projekt smo s teboj opravili tudi krajši osebni razgovor. Takrat si nam zaupal, da imaš željo po ustvarjanju, oblikovanju in razvoju. Tvoja ideja je Studio Idej. Gre za studio, v katerem bi razvijali ideje za podjetja, pomagali podjetjem, ki že imajo ideje z organizacijo kadrov in znanj, do uspešnih zgodb in produktov. Ali meniš, da ti bo tovrstno praktično usposabljanje omogočilo realizacijo lastnih želja v prihodnje?

Zdaj je v mislih že novo ime in začrtani projekti za omenjeni studio. Stvar se torej počasi odvija. Ni zgolj vse v tem, kar se naučiš med usposabljanjem, bolj pomembno je, koga spoznaš. In ker sem spoznal precej ljudi, ki me še vedno spodbujajo, menim, da imam kar lepo priložnost, da moja želja uspe.

Ali bi mladim iskalcem zaposlitve priporočil vključitev v naš projekt? Kje vidiš največjo dodano vrednost projekta Lokalno partnerstvo za povečanje zaposlovanja mladih na lokalnem trgu dela?

Vsem mladim bi priporočil vključitev v projekt. Predvsem pa bi spodbudil vas, koordinatorje projekta, da bi povabili v projekt študente, ki se šolajo izven domačega kraja. Povabite jih že v času študija in jim pri tem pomagajte, da se nazaj vključijo v domače okolje. Le tako bomo lahko omogočili našim podjetjem dobre izšolane kadre.

Vprašanje za mentorico Majo Lemut:

Kako vi gledate na takšno obliko usposabljanja na delovnem mesti? Oziroma, ali se vam takšen način priprave mladih na delovno mesto zdi smiseln? Zakaj? Kaj bi izpostavili kot prednost mladega, zagnanega iskalca zaposlitve, kot je Benjamin?

Usposabljanje na delovnem mestu je odlična možnost in priložnost za mlade, da si pridobijo konkretno delovno izkušnjo s področja, za katerega so se izobraževali. V procesu izobraževanja lahko neko delovno mesto oz. področje dela vidijo povsem drugače, kot je dejansko. Tukaj pa lahko ugotovijo, ali je to to, kar si želijo početi. Spoznajo se z delom, z nalogami in obveznostmi. Pridobivajo si praktična znanja, spretnosti in izkušnje, s čimer si bistveno izboljšajo svojo uspešnost na trgu dela. Na delovnem mestu se srečujejo in delajo z različnimi ljudmi ter posledično širijo tudi svojo socialno in poklicno mrežo.

Preko usposabljanja na delovnem mestu pa mladi ne razvijajo in oblikujejo le svoje poklicne identitete, ampak tudi osebnostno rastejo. Tako med drugim razvijajo svojo samostojnost, samoinciativnost, sposobnost odločanja, vestnost, poštenost, medsebojno komunikacijo, prilagodljivost, fleksibilnost, empatijo, delavnost ipd.

Mladi in zagnani, kot je Benjamin, med delovni kolektiv in proces dela vnesejo veliko pozitivne energije, sproščenosti, nove, sveže ideje, veliko znanja in spretnosti, nov, drugačen način razmišljanja, nenazadnje svojo razvito socialno mrežo, vse to pa lahko organizacija, podjetje uporabi, da svoj proces dela dopolni, spremeni in nadgradi.

Benjamin se je, na primer, v programu PUM-O aktivno spoznaval z načrtovanjem in izvajanjem programa, se srečeval s strokovnim timom programa PUM-O, veliko pa je delal s samimi udeleženci – mladimi med 15 in 26 letom starosti, ki imajo učne težave, iščejo zaposlitev, se srečujejo z osebnimi stiskami in ovirami ali mladimi, ki si le želijo kakovostno preživeti svoj prosti čas. Tako ni spoznaval le procesa dela, ampak tudi mlade, njihove ideje, želje in nenazadnje potrebe, kar mu bo zelo koristilo pri njegovih projektih. Benjamin je s svojim znanjem s področja industrijskega oblikovanja, za katerega se je izobraževal, pomembno prispeval tudi k oblikovanju promocijskih zgibank – razglednic programa PUM-O in blagovne znamke Urbani vrt, ki jo PUM-O razvija v sodelovanju z Ljudsko univerzo Ajdovščina in Občino Ajdovščina. Samostojno je izvedel tudi dve dvodnevni delavnici – Izdelaj svoj virtualni avatar ter Izdelaj svoj animirani film – v okviru Programa za mlade, ki ga izvaja Ljudska univerza Ajdovščina.

Matjaž Zgonik - Inštitut za mladinsko politiko, Ajdovščina

Deli Nazaj