Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteV Ljubljani pravkar poteka filmski festival LiFFe, ki z aktualnimi najbolj kakovostnimi filmi evropske in svetovne produkcije popestri jesenski kulturni utrip slovenske prestolnice. V živo ga spremlja tudi Nejc Furlan, ki se v tokratnem zapisu posveti filmu L' Atelier, francoskega režiserja Laurenta Canteta. Kot pravi ni treba, da si istega mišljenja ali celo prijatelj, da ne bi moral delati skupaj. Problem je v skrajnosti, ki se v filmu kaže zgolj v enem. Mar gnilo jabolko v zaboju res oboli še ostala zdrava?
Večni boj med učencem in učiteljem je arhetipsko rivalstvo, ki posledično botruje še večjim dosežkom in je za napredek ter razvoj lahko zgolj blagoslov. Učiteljeva znanja bo učenec sprejel vase ter jih nadgradil, popravil, artikuliral. Če bo uspešen, bo pri tem poskrbel tudi za slavo svojega učitelja. Tako poznamo najbrž najbolj znano tovrstno trojico nadaljevanja znanja pri filozofiji Sokrata, Platona in Aristotela, ki so se v tem zaporedju eden od drugega učili in vsak je nadaljeval po svoji poti.
Svojo pot nadaljuje tudi mladi Antoine (Matthieu Lucci), ki se poleti v domačem, nekdaj z ladjedelnico oplemenitenem mestu La Ciotat blizu Marseilla udeleži delavnice za pisanje kriminalke. Delavnico in pogovore vodi očitno znana francoska pisateljica Olivia Dejazet (Marina Foïs), ki hoče nekaj mladih domačinov vzpodbuditi k pogovoru, k brainstormingu, da bodo skupaj sestavili kriminalko. Skupina bolj ali manj naveličane mladine, ki bi si raje želela poležavanja in kopanja v bližnjem morju, je presenetljivo dejavna, dasiravno še vedno vpeta v splošno apatijo, kar pa je seveda problem večjih razsežnosti in ne samo njih. Olivia jih spodbuja k razmišljanju, k odprti (in drzni) razpravi. Iz mladostniške naivnosti jih skuša pripraviti na življenje s kritičnim dojemanjem in sprejemanjem okolice. Po svoje jih hoče spraviti v svet. Kriminalka bi bilo zgolj sredstvo. Sredstvo, ki upravičuje cilj. A prav pri kriminalki se zaplete. Prav pri banalnosti pridejo na plano, za ta proces sekundarne tematike, ki pa še kako očitno bremenijo tudi mlade. Konstruktivni pogovori se torej sprevržejo v medrasne očitke. Razdor v skupino mladih perspektivnih »avtorjev« vnese prav Antoine, ki sicer mirno, pa vendar z dovolj ostrimi očitki navaja dejstva o nedavnih terorističnih napadih po Franciji. Ker je tudi ta skupina multikulturna, njegove besede ne naletijo na razumevanje, kaj šele na odobravanje. Edinole vodja delavnice Olivia se z njegovim razmišljanjem na nek nenavaden način poistoveti. Ne sicer s skrajno desničarsko ideologijo, ki v njem zori, marveč s odnosom do pisateljevanja, ko doživeto opisuje pokole in umore. Po svoje tudi sama sebe ne razume kako lahko opiše uboj s takšnim užitkom, strastjo in s tolikšno mero bujne domišljije.
Delavnica, film Laurenta Canteta (spomnili se boste najbrž na njegov film Razred) je srečanje ne samo akterjev filma, temveč tudi nas. »Umetnost ima to moč, da lahko umetnik izrazi preko nje misli s katerimi se ne strinja.« Se Olivia brani pred očitki. Tudi sama si namreč da duška, ko opisuje umore v svojih delih. »Če bi interpretirali misli likov v kriminalki kot besede avtorja, bi bili vsi tovrstni pisatelji zaprti.« Nadaljuje. Je umetnost torej peskovnik sprevrženih in neuresničljivih idej ustvarjalcev? Je umetnost torej najprej terapija za umetnika? Ima umetnik ob ustvarjanju najprej pred seboj sebe in svoja čustva ali druge, ki bodo brali? Komu je torej umetnost najprej namenjena, njenemu ustvarjalcu ali občinstvu?
Ta razmišljanja dodobra razvnamejo strasti v delavnici, katere so se mladostniki v poletnih počitnicah udeležili. Vse zaradi sicer razmišljujočega, bistrega a hkrati militantnega Antoina, ki ves čas rahlo namiguje na izključevanja drugačnih ras. Je torej tak diskurz potreben? je politika res tako močno orožje, da tudi kolektivno delo, ki je namenjeno pisanju romana razoroži sposobnosti ter ohromi ustvarjalni proces?
Nazorni prikaz nepovezanosti skupine, a hkrati napredovanje v sestavljanju romana je kolektiv mladih igralcev s svojevrstno kemijo prikazal učinkovito. Ni treba, da si istega mišljenja ali celo prijatelj, da ne bi moral delati skupaj. Problem je v skrajnosti, ki se tu kaže zgolj v enem. Mar gnilo jabolko v zaboju res oboli še ostala zdrava?