Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteV Ljubljani še vedno poteka filmski festival LiFFe, ki z aktualnimi najbolj kakovostnimi filmi evropske in svetovne produkcije popestri jesenski kulturni utrip slovenske prestolnice. V živo ga spremlja tudi Nejc Furlan, ki se v tokratnem tretjem zapisu posveti filmu The Killing of a Sacred Deer, grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa. To ni tiste vrste film, ki bi si ga ogledali samo enkrat, gre za enega najbolj pretresljivih in žalostnih filmov tega leta, če ne še več. Velik film.
Časa je vedno manj. Vašim otrokom odpovedujejo noge brez oprijemljivega vzroka. Še zdravniška izobrazba vam ne pomaga. Obenem v vas sili nek fant, ki bi se z vami neprestano družil, postaja že tečen, posesiven. »Če ne izberete nekoga med otroci ali ženo, bodo vsi umrli. Raje en, kot vsi.«
To so dileme in predvsem težave kardiologa Stevena Murphyja (v podobi odličnega Colina Farrella). To so muke njegove žene, prav tako zdravnice Anne (ravno tako enkratne Nicole Kidman). To je ples smrti, ki zvleče na plesišče še njunega sina Boba (Sunny Suljic) ter hčerko Kim (Raffey Cassidy) oba otroška igralca sta prav tako več kot suverena. Vrhunsko igralsko izbiro dopolnjuje še Barry Keoghan v vlogi Martina, ki se izkaže kot neusmiljeni sodnik v podobni neuravnovešenega fanta, ki je po malomarnosti Stevena izgubil svojega očeta. Martin se zbliža s Stevenom, sčasoma postane vsiljiv, na koncu predoči dejstvo. Treba bo izbrat nekoga za žrtvovanje, da bo urok odpravljen, sicer bodo pomrli vsi. Abrahamovski motiv obremeni še tako hladnega, rahlo odsotnega, urejenega Stevena in njegovo ženo Anno. Oba sta sicer nekoliko nenavaden par, ki v spodbujanju k pedantni vljudnosti delujeta malce čudno, pa vendar nudita dostopnost, tako tudi brez zadržkov sprejmeta Martina v svoje življenje kar je, kot kaže usodno.
Kaj torej stori Steven? Nič. Koleba. Zavlačuje. Čaka. Ravna kot popolna zguba, ki se opoteka za rešitev, dasiravno mu je jasno, da kaj več razen ponujenega ne bo dobil. Pri prekletstvu ni kompromisov. Pri usodi ni dodatnih pogajanj. Išče luknje Martinove igre, da bi ga pretental. Ob tem se ne ponudi, da bi se sam žrtvoval za družino. Ob tem ne sprejme grehov nase. Ne moremo mu očitati pomanjkanja ljubezni do družine, lahko pa mu mečemo naprej njegovo malomarno sprejemanje odgovornosti in strahopeten dvoboj s prekletstvom svoje preteklosti. Pri tem nekako spominja na prav tako neodgovornega in nezanesljivega Tomasa iz Östlundovega kritiško uspešnega filma Višja sila.
Ubijanje svetega jelena je za Jastogom (2015) drugi film grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa v angleščini. Morbiden, težak, s suhim humorjem prežet srhljiv psihološki triler, ki se od prvega trenutka dalje oklene gledalčeve pozornosti. Brez pravega prologa. Značilnosti njegovih filmov so nenavadna, čudaška, nezanesljiva vzdušja, ki v skupku zgodbe, sterilne scenografije, gibanja kamere, izbire planov in glasbenega izbora delujejo ali groteskno ali grozljivo.
Nič se ne zgreši, če se v Ubijanju svetega jelena išče mitologijo. Že sam naslov namiguje na Ifigenjo v Avlidi, to Evripidovo tragedijo v kateri Agamemnon po nesrečnem spletu okoliščin ubije svetega jelena, ki ga poseduje boginja lova – Artemida. Božja kazen, ki doleti Agamemnona je žrtvovanje svoje hčerke zavoljo uboja svetega jelena. Morda je smiselno dodati, da boginja Artemida na koncu vendarle prizanese Agamemnonu, Martin v Lanthimosovem filmu pa ne. So torej bogovi postali ostrejši? Smo z grehi v večji nemilosti pri bogovih kot nekoč? Druga paralela s mitologijo je gotovo tematika primerna za starogrško dramo. Nesrečni posamezniki in prekletstvo nad njimi. Zbor alla starogrška grška tragedija deluje v Matthewu, anesteziologu in sodelavcu Stevena, ki o sebi pove, da v okviru službe ne more grešiti, saj da je za neuspele operacije vedno kriv kirurg. Prav Matthew pove tudi kaj je Steven grešil. Prav Matthew je vedno nekako prisoten in vendarle dovolj oddaljen, da lahko v vsakem trenutku odstopi iz dogajanja.
Ob vsem tem se pojavlja tematika odpuščanja, maščevanja, družine, strasti, vzgoje, odraščanja, sprejemanja bolezni, soočenja s preteklostjo. Nehvaležna je festivalska kritika za tako kompleksen film, ki bi bil vreden globlje raziskave.
V tem dvournem filmu se Lanthimos z nezanesljivim pripovedovanjem prav poigra z naivnim gledalcem. Spretno se izogne magičnemu prikazovanju prekletstva ter s naravno igro akterjev, odnosov in okolice ustvari zadušljivo vzdušje za katerega se zdi, kot da bi nas utapljali v razkužilu za roke. Sploh na koncu, ko se dogajanje na trenutke začne vleči. To ni tiste vrste film, ki bi si ga ogledali samo enkrat (kot je denimo temu soroden, a še krutejši Hanekejev Funny games), je pa gotovo in to govorim z razumom in ne s čustvi, eden najbolj pretresljivih in žalostnih filmov tega leta, če ne še več. Obenem pa velik film za katerega bo potreben še kakšen ogled več.