Če bi bil brezbrižen, prevzeten in hkrati naiven, bi o tem filmu zapisal: »Če ste prebrali Lepotico in zver, Povodnega moža, videli King Konga ter pošast iz filma Creature of the Black Lagoon, že veste vse in ogled tega filma vam razen posodobitve iste zgodbe ne bo prinesel nič novega.«

No, priznati moram. Prav to sem si mislil ob izhodu iz dvorane in po svoje je tudi res. Novi film Guillerma del Tora za katerega je dobil tudi beneškega zlatega leva(!?), je nadaljevanje njegove estetike in domišljije na najboljši način in je za mnoge njegov najboljši film po Favnovem labirintu (2006).

O čem govori Oblika vode? Narativno spominjajoč na Amélie smo potopljeni v svet neme Elise Esposito (odlična Sally Hawkins), ki v času hladne vojne kot čistilka v strogo varovanih laboratorijih za vodne zadeve odkrije bitje z luskami, ki je nekaj med človekom in ribo. Da je pošast, je gotovo pregroba obsodba. Vsekakor pa čuti tako kot človek. Elisa se hitro naveže na bitje in obratno, tako se stke vez, ki ne bo dopustila, da bi se ločila v bolečinah. Med njima se bo spletla ljubezen.

Torej? Brezpogojna ljubezen, ljubezen ne glede na drugačnost, romeo in julijevska ljubezen, ljubezen kljub nasprotovanju, ljubezen, ki premaga vse, no, poante pač ni težko razumeti. A tu je nasprotnik. Bad guy. Slabič. Pa vendar tudi sam s težavami, hibami, zgolj slehernik, cankarjansko rečeno zgolj »eksekutor višjega povelja« - vladni agent Strickland (surov in oster Michael Shannon). On je tisti, ki ne da zgolj nasprotuje, da bi se kdo pobratil s vodno kreaturo, še več, nasprotuje celo njenemu obstoju. Zato jo muči, v načrtu pa je seveda njen uboj. A Elise dobi okrog sebe nekaj pomoči. Svojega rahlo ostarelega, a vendar jezikavega prijatelja Gilesa (razigran Richard Jenkins), prav tako brez dlake na jeziku - sodelavko Zeldo (nadvse hudomušno Octavio Spencer), zadnji hip ji priskoči na pomoč še skrivnostni znanstvenik dr. Robert Hoffstetler s pravim imenom Dimitrij (Michael Stuhlbarg). Vodno bitje rešijo. Strickland svojemu nadrejenemu generalu Hoytu (Nick Searcy) da razumeti, da vsakdo lahko kdaj pogreši. A tega v ameriški vladi ni. Napak se ne (d)opušča. Zato mora Strickland hočeš ali nočeš sam vzeti situacijo v roke ter jo rešiti pa naj stane kar hoče.

Nova del Torova filmska stvaritev je bistro sestavljena zgodba z nemalo dobrega humorja, odlično igralsko izbiro ter izjemno detajlirano scenografijo. Obliko vode bi lahko opisali kot srečanje že prej omenjene Amélie ter Deckarda iz Izstrebljevalca, le da bolj v retro izvedbi in na trenutke z noir vzdušjem.

Če se oblika vode prilagaja okolici, vendarle še vedno ostaja ista v svoji esenci. Prav tako ravna Elise, ki v tandemu s Zeldo tvori pravzaprav žensko angažiranost v družbi moških in njihovih odločitvah. Vodno bitje je tujek, ki se zbliža s sebi enakimi, ponižanimi in razžaljenimi, prikrajšanimi in utišanimi. Kot je s odsotnostjo govora Elisa, temnopolta Zelda, k moškim naravnan Giles ter zananstvenik, ki mora pod lažnim imenom skrivati svoje rusko poreklo. Ranjeni in zapostavljeni izvedejo revolt. Oblast prevzamejo nase. Mimo državnih organov, mimo establišmenta. Naenkrat imajo odločitve v svojih rokah in te znajo, dasiravno nerodno, pa vendarle učinkovito izkoristiti in uspe jim.

Del Torro jasno kaže. Mar se ne dogaja film v obdobju ameriških sanj, ko je na vrhuncu patos svobode, družine, demokracije, pravic, enakosti, blablabla… pa vendar manjšine trpijo? Mar ni tudi sedaj Amerika zopet velika in uganite kaj. Da. Manjšine so zopet vse ostreje obravnavane. Razrašča se sovraštvo do drugačnih, oblast pa vidi sovražnika v tujkih-tujcih, ker so pač drugačnega izgleda. »Jaz sem ustvarjen po Božji podobi malo bolj kot ti.« se postavlja Strickland nad Zeldo, ko je ta pri njemu na zasliševanju zavoljo izginotja bitja. 

Če je film aktualen? Vsekakor je. Če smo že kaj podobnega videli? Ničkolikokrat. Pa vendar v taki sinergiji takšnega kolaža in podobnih motivov, zasije ta film kot povsem samostojna zgodba in ne kot dosledna restavracija že videnega.

LIFFE 2017

Deli Nazaj