Galerija Hiša mladih, ki deluje pod okriljem ajdovskega mladinskega centra, je že vrsto let kraj, kjer lahko največkrat uzremo odlična likovna ali pa fotografska dela mladih in pa predvsem domačih ustvarjalcev. Tokrat so v svojo družbo povabili Ano Maraž, mlado likovno pedagoginjo, ki seveda ni neznano ime, saj ste mnogi verjetno že opazili njena dela na kakšni izmed prejšnjih razstav ali pa morda na družabnih omrežjih.

V njenih delih dominira linija oz. risba, precej rada pa reducira elemente, saj kot sama pravi se ji zdi, da lahko z manj pove več. Navdušujejo jo ljudje, določeni stavki, vsakodnevni predmeti, malenkosti, občutja, umetnost… predvsem pa vse izhaja iz avtorice same, iz njenih občutij do omenjenih zadev.

Ano Maraž je na včerajšnjem odprtju z likovno kritiko posrpremila Maja Doljak Marinkovska, kustosinja in likovna kritičarka. Njene besede o razstvaljenih delih v Galeriji Hiša mladih si lahko preberete v spodnjih vrsticah.

Ana Maraž: Črno, belo

Čeprav je mlada, je v delu Ane Maraž opaziti leta razmišljanja in raziskovanja svoje poti pod likovnim soncem. S svojo naivno in esencialno govorico, pa tudi z odločitvijo, da se usmeri v risbo in ilustratorsko dejavnost, zagotovo izstopa tako v svojem okolju kot v svoji generaciji.

Od kar pomnim najino poznanstvo, ki sega nekam v čas pozne osnovne šole, mi je bilo jasno, da bo njeno življenje tako ali drugače zapisano likovni ustvarjalnosti. Že takrat je sodelovala na vseh mogočih likovnih delavnicah in natečajih ter po pouku redno zavijala v Pilonovo galerijo. Od takrat se je njena vpetost v lokalni umetniški prostor bistveno razširila, saj v njem nastopa predvsem kot aktivna ustvarjalka, razstavljavka, likovna pedagoginja in izvajalka umetniških delavnic, ki se je samostojno ali skupinsko predstavila v večini ajdovskih razstavišč; tokrat še v Hiši mladih.

A navkljub dejstvu, da je svoje prve likovne vzore pridobivala v zavetju zbirke Vena Pilona ter se likovno razgledovala v lokalnem, t.i. severnoprimorskem likovnem bazenu, pod menstorstvom tukajšnjih likovnih pedagogov in na tem področju delujočih likovnih umetnikov, tega v njenem slogu neposredno ni opaziti. Ravno nasprotno, Ana je uspešno razvila svojo prepoznavno podobo, skladno njenim lastnim estetskim preferencam, ki geografsko segajo daleč, pretežno proti severu, vsebinsko pa široko v zunanji in globoko v lasten intimni svet. Izgleda, kot da ji je domače okolje dalo ustrezno zaledje, izhodišča in  vzpodbudo na samostojni umetniški poti, slogovno pa je ni pretirano determiniralo. Njenih neposrednih vzorov tako ni iskati v težki, zemeljski primorski umetnosti, temveč prej v minimalizmu skandinavskega sveta ter v zadržani „severnjaški“ estetiki, s katero se je pobližje zagotovo srečala med študijem v Ljubljani; prav tam je bil njen talent tudi opažen in nagrajen.

V polju ilustracije in risbe je izbrala smer, ki je popolnoma izčiščena, ki se izogne vsemu okoliškemu, odvečnemu, prikupnemu, presladkemu in ki se, tako v svoji obliki kot vsebini, osredotoča na bistvo. Tako delujejo njene podobe kot znak, simbol ali vizualni arhetip tistega, kar ilustrirajo, naj gre za zgodbo ali osebne refleksije. Pod širokim pojmom minimalizma pa se skriva več obrazov Ane Maraž; njena risba je ponekod otroška in duhovita, drugje arhaična, ljudska, včasih jo zaznamujejo deformacije in predimenzioniranje znanih podob, drugič prevladujejo ploskovitost, linearnost in ritem, ki tvori vzorce; ravno zaradi slednje „grafičnosti“ se njena risba lepo poda tudi na uporabne izdelke. Njena paleta je zadržana, mnogokrat črno-bela, izleti v barvitejše spektre pa so bolj izjema kot pravilo, med tem ko v rabi različnih tehnik ni skromna; kombinira jih in raziskuje njihovo „funkcionalnost“ glede na različne vloge, ki jih ima njen končni izdelek.

Kar nekaj od naštetih značilnosti je najti na njenih razstavljenih delih v Hiši Mladih, ki kljub temu, da ne predstavljajo zaokroženega cikla ilustracij, delujejo konsistentno predvsem zaradi minimalističnega barvnega nabora, torej črne in bele, v naslovu razstave izpostavljene kultne kombinacije. Izbrana dela učinkujejo homogeno tudi zaradi središčne kompozicije in značilne postavitve objektov v prostor. Že Anin študijski profesor Zdenko Huzjan je opazil rdečo nit, ki se je še sama ni zavedala; njeni predmeti vselej lebdijo v bresprostorju bele podlage, kar je, če lahko dodam, lastnost, ki nima nič skupnega s tektonsko, konstruktivističo, »nizko« orientacijo, značilno za primorski likovni izraz.

Glavni motivi njenih razstavljenih ilustracij so večinoma čisto običajni, vsakdanji predmeti, ki obkrožajo vse nas, s katerimi se torej lahko identificiramo čisto vsi, na primer čajni set, klobčič volne, šolska torba, ter podobe, vzete iz nekih drugih kontekstov, na primer iz živalskega in rastlinskega sveta, ki postanejo njeni »modeli«. Ne vem, zakaj so jo nagovorili ravno kiti, medvedje ali hruške, zagotovo pa je to, da sta v novem okolju, torej v risbi, njihova realnost in samoumevnost preseženi, saj v tej obliki postajajo nekakšni arhetipski simboli z neko novo prezenco, ki jih odtrga iz prvotnega konteksta in povzdigne.

Prav tako nisem prepričana, ali je ideja ilustratorke ali želja pišoče, mogoče celo obeh, v teh delih prepoznati, da se bogastvo skriva v drobnih stvareh, v predmetih, ki mogoče niso dragoceni, a so nam dragi, v miru, ki ga prinaša rutina, v toplini vsakdanjosti. Če si vzamemo čas, če ga sploh opazimo.

Maja Doljak Marinkovska

dipl. univ. prof. um. zgo. in dipl. univ. soc. kult.

kustosinja in likovna kritičarka

Deli Nazaj