Kaj storiti, ko se med težkim ločevanjem spopadeš še z izginotjem svojega edinega sina, ki zaradi sporov okrog ločitve najbolj trpi prav on?

To je vprašanje novega filma enega najbolj prepoznavnih ruskih cineastov – Andreja Zvjaginceva v mukotrpni, s sivino zadušljivi in tematsko težki socialni drami o srednjem razredu ruskega prebivalstva.

Zvjagincev seveda ne more mimo rahlo satiričnih pripomb na rusko družbo in politiko, ki so tokrat v obliki medijskega poročanja sicer tu in tam odveč. Bolj prefinjen in spreten pa je že nazoren prikaz policije, ki se sklicuje na pomanjkanje sredstev za iskalne akcije, zato predlagajo rešitev v prostovoljnem društvu za iskanje pogrešanih oseb. Državni organi so torej v veliki Rusiji vendarle omejeni ne (samo) s pooblastili, temveč tudi s sredstvi.

A vendar je tu v ospredju stanovanje, ki ga prodajata Ženja (Marjana Spivak) in Boris (Aleksej Rozin) med njima ostaja ujet dvanajstletni sin Aljoša, ki ločitev prenaša vse prej kot enostavno. Nekega dne izgine in marsikateri bomo pomislili, da je to povod, da se bosta Ženja in Boris zopet zbližala, zopet pristala skupaj ter na koncu našla še Aljošo. Skupaj bodo tako živeli srečno do konca svojih dni. Ne. Zvjagincev ni te vrste režiser. Neusmiljeno in paralelno vodi kalvarijo postopkov ob iskanju Aljoše ter hkrati reševanja ne samo zakona Borisa ter Ženje, marveč tudi reševanja njunih novih zvez z novimi partnerji, ki bi si ju želeli več ob sebi. Boris z otročjo visoko nosečo partnerico, Ženja pa s starejšim resnim partnerjem.  

Problem je družinske narave, precej oseben, a hkrati izžareva duhovno bedo v postsocialistični Rusiji. Bogate večerje, kjer so najpomembnejši selfiji ter fotografiranje hrane. Pijana mlada dekleta, ki pozno zvečer pijana odhajajo iz stanovanj. Velika nakupovalna središča. Že omenjena neučinkovita policija. Pravoslavna vera ostane zgolj še v zunanjosti in pretiravanju. Očitno porušen patriarhat. Ne izvemo niti vzroka za ločitev med Ženjo in Borisom. Izvemo pa, zakaj je Ženja živela z Borisom, če ji seveda v trenutkih jeze lahko verjamemo. Veliko stvari je zgolj nakazanih, ne pa tudi pokazanih in ravno v tem je čar. Tako še mnogo časa po odjavni špici gledalca krvavo trpinči eden najhujših prizorov proti koncu filma, ki vsaj za filmsko fabulo (začasno) konča iskanje Aljoše. Kaj je res in kaj ni? Je Ženjina reakcija plod obrambnega mehanizma razrvanih čustev ali stvar razuma? Odgovora ni. Dejstvo pa je, da se na tej točki filmska zgodba zaenkrat preneha in vendarle deluje kot razplet vsaj za dramaturške potrebe.

Kot že sam naslov pove, je Zvjagincev prikazal zgodbo kjer je odsotna vsakršna ljubezen. Ni družinskega veselja, čeravno živijo v prijetnem stanovanju s najbrž dovolj dobrima plačama, ni družinske povezanosti, ni sočutja in razumevanja do Aljoše. A očitno je, da je to pomanjkanje ljubezni kronično že od Ženjine matere, ki jo ob njenem obisku primerja s kurbo in takoj očita, da jo ni prišla obiskati, ker išče sina, marveč ker je pripeljala cenilko za njeno stanovanje. Z njo in Borisom je namreč prostovoljka, ki preišče hišo Ženjine matere. Ni pretirane ljubezni niti v odnosih, ki jih razočarani »junaki« filma spletajo na novo. Ni ljubezni niti v Ukrajini, ki jo pretresa vojna. Ni ljubezni v Rusiji. Torej, če jo ni v Rusiji, jo tudi drugod ni. Rusija je zgolj univerzalen primer. Je zgolj iskanje potešitve, a hkrati tekanje na mestu, kot to dobesedno prikažejo zadnji prizori filma, ko Ženja pusti svojega novega partnerja v stanovanju ter gre na zaledenelo teraso hiše, kjer s trenirko »Rossiya« teče po tekalni stezi. Vsa bolečina duhovno izžetega sveta je prikazana v odnosih najbližjih.

LiFFe 2017

Deli Nazaj