Se spomnite lanske festivalske uspešnice Toni Erdmann, ko so imeli nemški naftni poslovneži sredi Bukarešte zastekljene pisarne? Zdeli so se kot zlatolaske v stolpu. Kot skrbniki oaze sredi puščave. Zdeli so se kot nekakšni tihi okupatorji, prebrisani zavajevalci s širokim nasmehom.

V filmu Vestern režiserke Valeske Grisebach je sicer drugače in ne tako rigorozno.  Sedaj se namreč tja na rob Evrope, po gospodarstvenikih odpravijo še nemški delavci, le da gre tokrat za Bolgarijo in da so seveda drugačnega družbenega razreda. Prebivajo blizu meje z Grčijo v majhni hiši z več posteljami. Bivajo sredi gozdov, sredi dežele pozabljene od vseh bogov, kjer veljajo pravila nekoliko drugače kot na Zahodu.

A Nemec ne bi bil Nemec, če ne bi hotel vplivati na okolico. Četudi je samo delavec, hoče biti  viden. Včasih je prav to problem v malem človeku, ki na kratki rok dobi takšno ali drugačno pomembnejšo funkcijo. To zna pripeljati do težav in prav to se zgodi tudi v Vesternu. Vincentu (Reinhardt Wetrek) se namreč naenkrat zazdi, da je v Bolgariji nekaj več od navadnega človeka. Ne zgrešimo, če rečemo, da razmišlja v smeri, da je prav on med Bolgari Übermensch. Karakterno šibkejša in dovolj čredna ekipa ostalih delavcev se posledično v prostem času prav tako počuti nekaj več. Izobesijo nemško zastavo. Z nekakšnim cinizmom pričakujejo stik z domačini. Kot bi gledali konkvistadorje, ki ob prvem stiku z Maji, Inki ali Azteki ravnajo skrajno previdno. In tako kot so takrat portugalski in španski osvajalci postavljali križe v zemljo novega sveta, sedaj nemški delavci izobešajo nemške zastave, kot bi prišli na luno. Skratka, ko Nemci v tuji deželi izobesijo svojo zastavo, ni ravno dober znak za tamkajšnje prebivalstvo. Zgodovina to uči in tudi asociacija v tem filmu ni plod predsodkov.

A v Vesternu, temu izrazito grobemu, možatemu filmu spremljamo petelinji boj med Meinhardom (Meinhard Neumann) ter Vincentom (Reinhardt Wetrek). Prvi, če že govorimo o vesternih, z modrim molčanjem, tihimi, a pomenljivimi pogledi, počasnim kajenjem cigaret ter z jahanjem konja spominja na Clinta Eastwooda v svojih najbolj znanih naslovih, drugi pa s zaletavostjo in primitivnim enoumjem nevarno ogrozi ugled svoje skupine, ki je vendarle na misiji, da opravi za Bolgare nekaj koristnega.

Zgodba postane samoironična, če v duhu migrantske problematike pomislimo, da film predstavlja nek obraten scenarij kot ga sicer poznamo. Tokrat so namreč Nemci v vlogi prišlekov. Nemci so tisti, ki ne znajo jezika, Nemci so tisti, ki so veseli vsake hrane, vode, vsakega cigareta. Vloga jim ne gre od rok, obnašajo se kot razvajen otrok, ki med dogovorom s starši obupa in ne zmore več. Nemci so vendarle povsod spoštovani, kar pa Bolgare ne gane. Ponos moških iz dežele največjega evropskega gospodarstva je tako ranjen, da se loti umazane igre v kateri zopet nastopa Vincent, ki predstavlja težave tudi ko vidi, da Meinhard z dialogom in odprtostjo doseže več. Žre ga ljubosumje, zato je nagnjen k škodoželjnosti. V njem se kadi tisto žalostno prekletstvo zahodne civilizacije, ki je kljub mnogim priložnostim zapravilo veliko zaupanja, zavezništva in dostojnosti. V njem bdi razjarjen bik žalostnega, ranjenega človeka, ki je za dosego svojih ciljev pripravljen storiti vse. Če bi bil na politični funkciji, bi bil nevaren. A Vestern ni zgodba samo o njemu. Vendarle je tu skrivnostni, a vendar dobrosrčni Meinhard, ki s svojo vlogo vnese nekaj malega klišejskega sporočila, da je samo zrenje čez planke povod za nove uspehe in s prakso dokazuje to, kar v parolah motrijo levičarji s cigaro in konjakom v roki. 

Vestern je torej moška igra. Igra, ki se najprej sprašuje kateri od druščine je najmočnejši nato pa še kdo je boljši, kavbojci ali indijanci. Kljub obilici testosterona, pa je tu tudi močan ženski lik Viare, ki ve kako ravnati z nemškimi pavi, hkrati pa tudi kaže, da vendarle je za sodelovanje, pa naj si bo za družbeno, razredno ali narodno, potrebna širina pogleda in obilica razumevanja. Prav odprtost k sodelovanju kažejo tudi nekateri Bolgari iz vasi, ki nimajo izobrazbe, se pa ponašajo s doktoratom življenja, kar jih skupaj z Nemci ponese v prepoznavanje skupnih interesov in nazorov. Zgodi se kemija.

Film je torej izpraševanje vesti za tiste z božjim kompleksom, nacionaliste ali zgolj naduteže, ki bodo sicer težko prišli do ogleda te zgodbe. A hkrati je dovoljšen cilj režiserke in ustvarjalcev izpolnjen, če si ga ogledamo mi, ki vse vemo in v njem uzremo trpko resnico, da svet ne stoji po konci (samo) zaradi intelektualcev. Nemški in bolgarski igralski naturščiki pa opravijo svoje delo imenitno.

Deli Nazaj