Jan Čermelj zagotovo ni neznano ime, vsaj v svetu tistih, ki se spoznate na fotografijo. Kljub svoji mladosti je Jan v Vipavski dolini že zelo prepoznavno ime, njegova fotografska dela pa so krasila že marsikatero razstavo ali pa vsaj del nje. Na družabnih omrežjih njegovi posnetki prejemajo na stotine všečkov, sploh Instagram je orodje, ki mu je takorekoč pisano na kožo. Vse pa ni le hobi, saj se Čermelj s fotografijo ukvarja tudi profesionalno. Zato seveda ni presenetljivo, da je ravno njegova fotografija najbolj prepričala bralce in tako postala fotografija leta 2017, na spletnem portalu Lokalne Ajdovščina.

Za začetek tega klepeta, najprej beseda ali dve o zmagovalni fotografiji. Si, v športnem žargonu rečeno, pričakoval zmago v našem natečaju?

Po pravici povedano ne. Sam sem se meseca marca odločil za selitev v Ljubljano in to je definitivno vplivalo na mojo fotografsko pot. Posledično manj preživetega časa v Vipavski dolini in seveda manj fotografskega raziskovanja v domačem okolju, kar za sabo potegne to, da sem objavil samo 2 fotografiji Vipavske doline v letu 2017. V našem okolišu imamo veliko dobrih fotografov in fotografinj, ki to še bodo. Zaradi iskanja svoje poti sem se v prejšnem letu tudi precej umaknil iz socialnih omrežij in tako manj svojega dela izpostavil javnosti. Upam, da bo drugo leto “konkurenca” še močnejša in bomo lahko opazovali čudovite kreacije, ki jih ponuja naša dolina in fotografsko oko.

Nam lahko zaupaš malce več podatkov o zmagovalni fotografiji. Kdaj, kje in kako je nastala?

Fotografija je nastala na enem izmed jutranjih “potovanj” po dolini. Velikokrat sem se zjutraj pred delom v pisarni odpeljal in iskal motive. Februarsko jutro. Nevihta nad Vipavsko dolino preko Nanosa pa čudovito prebujanje sonca. Nevihta iz zahoda se velikokrat hitro premakne čez celotno dolino do vzhoda. Razmišljal sem, da bi se odpravil na Goro, ampak sem se zaradi časovne omejitve in počasnega logističnega premikanja na planoti, odločil za dolino. Na poti proti Vipavi sem “bežal” pred nevihto. Na levi strani ceste pa sem opazil, da se je začela “kreirati” mavrica. Ustavil avtomobil in se sprehodil na travnik pod Zemonom. Na tej lokaciji se pred to fotografijo nisem ustavljal, ker mi fotografsko ni bila zanimiva. Ampak naravni pojavi vedno dodajo svoj del in spremenijo trenutke. Sam nimam navade kreiranja panoramskih posnetkov, ampak tokrat je bilo to nujno, ker z fiksnim objektivom nisem uspel zajeti celotne podobe. Fotografijo sestavlja 8 vertikalnih posnetkov, ki so kasneje združeni v celoto. Vrnil sem se do avta in opazil, da sem pustil luči prižgane in seveda nisem mogel nadaljevati svoje poti. Na pot mi je priskočila Anita Ferjančič s svojim kombijem Bertom, ki bo Anito in njen fotoaparat odpeljal še na mnoge fotografske avanture. Po uspešnem “užiganju na kable” sem se vrnil v pisarno in nadaljeval z delom. Zanimivo jutro.

Tvoje fotografije pogosto prikazujejo lepote narave. Kako to, da izbiraš ravno takšne motive?

Skozi fotografijo človek išče tudi sebe. V začetku me je pritegnila športna fotografija, ampak v procesu učenja in spoznavanja je pokrajinska fotografija našla svoje mesto. Omogočala mi je da sem gradil in pridobival znanje na dnevni ravni. Narava mi osebno predstavlja sprostitev, trenutek s samim s seboj. Če ji prisluhnimo nas lahko nauči veliko stvari. Definitivno bom v sebi za vedno ohranil to povezanost. Pokrajinska fotografija sicer časovno v mojem vsakdanu predstavlja manjši procent časa. Je pa to ustvarjanje, ki sem ga in ga želim deliti z ostalimi.

Za dober posnetek je potrebno precej potrpežljivosti in tudi časa? Kako poteka tak tvoj tipičen fotografski “lov”?

Potrepežljivost je definitivno najpomembnejša vrlina. Vsi si želimo na hitro uspeti, posneti dobro fotografijo, zaslužiti,… Ampak to ni pravi način. Važen je proces. Vsak uspešen proces pa traja. Moj fotografski lov v pokrajinski fotografiji ni namensko načrtovan. V tej panogi fotografije se prepustim in sproti sprejemam odločitve o lokaciji in načinu. Velikokrat sem zaradi tega zgrešil super trenutek, ampak to nas ne sme ustaviti, ampak spodbuditi da iščemo naprej. Definitivno pa veliko pripomore poznavanje vremena, lokacije, ter kota in poti sonca.

Na katere fotografije si sam najbolj ponosen in katere so tiste fotografije, ki jih je bilo morda najtežje posneti?

Fotografije za keterimi stoji zgodba. Kljub temu, da je pokrajinska fotografija zelo vizualna ima svojo notranjo vrednost. Zgodbo, ki jo piše narava. Za vsako fotografijo pa stoji še fotografov del. Definitivno mi največ pomenijo tiste, ki so zahtevale svoj proces. Čakanje, vračanje na lokacijo, trud.. dokler ne začutiš pravega trenutka. Najtežjih fotografij ni. To, da je nekaj težko si ustvarimo sami z omejitvami ali predsodki. Ko ne čutimo trenutka ali moramo zaradi posla fotografijo posneti na točno določenem mestu-lokaciji kjer se ne najdemo. Takrat je zelo pomembno, da stopimo korak nazaj, pogledamo širše in ustvarimo.

Je največ tvojih fotografij posnetih v domačem okolju?

Definitivno. Če želimo graditi, vzbujati kreativo in odpirati nove poglede moramo vsak dan opazovati okolico in jo na različne načine ujeti v fotografski objektiv. Tako rečeno “trening” izvajamo lahko povsod. Na dvorišču, parku, ulici, gozdu,.. Tam kamor smo 365 dni v letu. In tako nam prav domače okolje predstavlja igrišče z največ ovirami, ker okolico, ki jo opazujemo vsak dan težje vidimo drugačno.

Kakšno opremo uporabljaš pri fotografiji?

Oprema je odvisna od samega občutka, ki ga želimo ustvariti na fotografiji. Sam uporabljam zrcalnorefleksni fotoaparat ter v prioriteti fiksne objektive 24mm, 35mm, 50mm pri pokrajinski pa tudi zoom objektiv 70-200. Glede same znamke se ne bi opredelil, ker ni bistvenega pomena. Delal sem z različnimi in vsak ima svoje prednosti ter slabosti. Sam sem se v procesu preveč obremenjeval s samo opremo, pozabljal pa na bistvo fotografije. Sem pa vedno odprt za vprašanja in priporočila če koga zanima kaj več.

Fotografija tebi ni le hobi, je tudi služba. Kakšni so danes pogoji za življenje od fotografije?

Počnite to kar vas veseli. Sam sem kolebal med računalniškim svetom in fotografijo kot hobi ter fotografijo kot službo, hobijem, strastjo,.. in kljub vsem preprakam na poti, prihajam vedno bolj do tistega kar si resnično želim. Pogoji so povsod okoli nas, tako v fotografiji, kot v vseh drugih panogah. Na nas pa je koliko si bomo prizadevali in odkrivali drugačnost za dosego teh ciljev. Dela v Sloveniji, na področju fotografije, je več kot dovolj, zahteva pa svoj čas.

Je kak motiv, ki bi ga rad posneli, pa ti morda nekako ne uspe?

Ne. Včasih pride do motivov, ki jih ne začutiš takoj, ampak z korakom nazaj se vedno najde način. Problem s katerim se srečujemo kreativci je da enostavno uloviš sam sebe in obstaneš pri enem motivu. Dokler ne sprostiš in pogledaš iz drugega zornega kota ter razmišljanja. Takrat v vsakem motivu najdeš nekaj več in ti uspe.

Kaj bi svetoval mladim, ki se želijo resneje ukvarjati s fotografijo?

Poslušaj sebe in ustvarjaj! Fotografija nima zaključka. Je kot nepopisan list na katerega lahko vsak dan nekaj napišemo, ko ga popišemo pa vzamemo novega. Brez omejevanja, saj živimo v časovnem obdobju kjer na nas preži veliko smernic, ki jih kreirajo trendi in socialna omrežja. Nič koliko nas je padlo v tem procesu “Kaj si bodo ljudje mislili?”. Prej kot to zavržeš boljše bo. Na dnevni ravni ustvarjaj, prepuščaj se trenutkom, na drugi strani pa izkoristi kanale, ki ponujajo kvalitetno znanje. Internet, mentorstvo, knjige predvsem pa trening in želja. Klikni, povabi na kavo ter vprašaj!

Hvala!

Deli Nazaj