Če rečemo kultura v Ajdovščini. Kaj bi bila tvoja prva asociacija?

Prva bi bila, da jo je premalo. In še to, kar je je, gre mimo premalo opažena. Nato me prešine, da iz Ajdovščine vseeno izhajajo imena, ki so se oziroma se vpisujejo med tista najvidnejša na podiju kulture. V preteklosti Pilon, zatem Danilo Jejčič, Azad Karim, zdaj že nekaj let Simona Semenič.

Kateri so, po tvojem mnenju, glavni in najpomembnejši stebri ajdovske kulture?

Tradicionalno gledano je gotovo najpomembnejši steber Pilonova galerija, ki ima renome tudi v širšem slovenskem prostoru. Zato je še večja škoda, da si Pilonova galerija ne dovoli več drznosti pri razstavnem programu in se naslanja na prezentacijo del starejših, kanoniziranih avtorjev, le redko pa nameni prostor sodobnejši produkciji.

Kaj je dobrega v kulturi na ajdovskem?

Težko rečem. Če jo primerjam s kulturno ponudbo v kakšnem večjem mestu, je skoraj nemogoče najti svetle momente. Pa vendar se zdi, da tisto dobro utelešajo nekateri posamezniki, entuziasti, ki se trudijo določene stvari spremeniti in izpeljati ne glede na nezavidljive pogoje dela. Tak primer je recimo Lokarjeva galerija, ki ima velik prostorski potencial, ker pa delo (priprava razstavnega programa, kuriranje, postavljanje razstave) ni profesionalizirano, umanjka korak do tega, da bi se vzpostavila v širšem slovenskem prostoru kot primer dobre prakse v ponudbi svežih vsebin. Z plasiranjem novih vsebin se trudijo tudi v Lavričevi knjižnici, ki je vzpostavila spletno platformo Burjač, namenjeno kratki prozi. Upam le, da se bo spletišče izvilo iz okvira lokalne skupnosti in bomo lahko na Burjaču v prihodnje brali res kvalitetno literaturo.

Kaj pa šibke točke kulturnega dogajanja na ajdovskem?

Zdi se mi, da je najšibkejša točka prav programska nedrznost. Da vse prepogosto ponujamo estetsko všečne in udobne vsebine, med tem ko je sodobni svet okrog nas vse prej kot tak. Sama nimam nič proti Pilonovim vedutam, ampak občasno bi si želela globljega angažmaja in premišljene vizije, občasno bi si denimo želela videti gostovanje kake inscenacije dramskega besedila Simone Semenič … Ne nazadnje, da bi tisti, ki so jo negativno sprejeli kot govornico na slovesnosti ob kulturnem prazniku, sploh videli, proti čemu protestirajo. Potem me prešine, da Ajdovščina sploh nima primerne dvorane za kaj takega, da je Dvorana prve slovenske vlade dotrajana zgradba, ki ne zmore zadostiti potrebam za izpeljavo resne gledališke predstave. Nedvomno torej manjka kulturni dom, ki bi bil sposoben na nivoju gostiti kaj več kot le pevski zbor ali svečano prireditev ob kulturnem prazniku.

Opazna je rahla menjava generacij tudi na področju dela v kulturi. Vsaka generacija prinese s seboj nekaj novega in drugačnega. Kaj je po tvojem mnenju tisto, kar nova generacija prinaša v ajdovski, pa tudi slovenski kulturni prostor?

To, kateri generaciji nekdo pripada, se mi zdi irelevantno. Lahko imaš mladega človeka, ki se zasidra v določeni instituciji, zasede pozicijo moči in ni od njega nič. Lahko pa imaš človeka v letih, ki premore patos in vizijo.

Včasih se zdi, da državljani in država do kulture nimamo razmerja, kakršnega bi morali imeti. Kakšno bi moralo biti? Zakaj dosežek na kulturnem področju ne odmeva niti približno kot npr. športni dosežek?

Šport v ljudeh vzbuja drugačna čustva kot kultura. Časi, ko je bila kultura orodje za narodno identifikacijo, so mimo. Opazni del sodobne umetnosti opozarja na stvari, ki so manj brezskrbne in idilične od tega, koliko je skočil Peter Prevc, zato je do neke mere logično, da mu ne sledi masovno občinstvo. Določen del kulture se po drugi strani tudi morda pretirano zapira v slonokoščeni, hermetični stolp, v katerega lahko stopajo le ljudje s podrobnim predznanjem. Utopično je zato pričakovati, da bo v bližji prihodnosti oziroma sploh kdaj kultura odmevala na isti način kot šport. Velik potencial pri tem, da bi Slovenci znali bolje odpreti oči in ušesa za umetnost, pa sicer nosi v sebi izobraževalni sistem; ampak, ko slišim, da otroke v osnovni šoli učiteljice učijo pesmi Modrijanov, da hodijo gimnazijci na koncerte balkanskih pop zvezd in da študenti trenutno najraje plešejo na narodnozabavno glasbo, vem, da je zadnja leta veliko stvari šlo narobe in da morda prihajajo še bolj črni časi.

Pravkar smo obeležili Kulturni praznik. Kaj tebi osebno pomenijo veliki slovenski kulturniki, kot npr Prešeren, Cankar, Jakac, in drugi, tudi iz mlajših časov?

Že Dušan Pirjevec je pisal o prešernovski strukturi, katere definicija je v grobem, da sta poezija oziroma literatura narodu brez države nadomestila neobstoječe politične institucije. Spomnimo tudi, da so prvi slovenski nacionalni program napisali kulturniki v krogu Nove revije, da so globlje v zgodovini Slovenci svoj etični prostor označevali z likovnimi deli, javnimi plastikami pomembnih kulturnikov. Pred časom je Društvo za domače raziskave na razstavi v galeriji Vžigalica predstavilo raziskavo o posmrtnih maskah in najštevilčnejše zastopani med posamezniki, ki so jim odvzeli masko, so kulturniki. Nekoč smo torej slavili kulturne svetnike, velika imena kulture, ker je bilo to slavljenje nacionalno motivirano. Zavedam se torej pomembnosti teh »svetnikov« za našo državo, država pa, ja, na to največkrat rada pozabi.

Kot vse ostalo, se tudi kultura spreminja. Razvoj tehnologij prinaša tudi dodatne možnosti razvoja kulture, ki pa vseeno ohranja precej tradicije. Kakšna bo kultura čez 10 let?

Že zdaj je umetnost zelo raznolika. Če vstopimo v Muzej sodobne umetnosti Metelkova, osrednjo slovensko ustanovo, ki razstavlja sodobno vizualno umetnost, skorajda ne najdemo več slike, če po drugi strani vstopimo v Pilonovo galerijo, le redko ne vidimo slike. Mislim, da bo čez deset podobno, kot je zdaj. Določene struje bodo močneje sledile tradiciji, določene bodo sledile poti, ki je bolj avantgardna in alternativna.

Tvoj najljubši kulturni prostor v Ajdovščini in v Sloveniji?

V Ajdovščini mi je še najbližje Lavričeva knjižnica, ker je bila zame že kot srednješolko pomembno pribežališče in vir znanja, kjer sem našla najrazličnejše gradivo, literaturo, filme … Na splošno v Sloveniji je težko reči, posebno afiniteto imam do Moderne galerije in ŠKUCA, kjer sem delala, ko sem bila študentka. Ne nazadnje pa me vedno prepriča vsebina, kjerkoli je že navzoča.

Hvala.

Deli Nazaj