Blazno mi gre na jetra znanka, ki večini žensk postavlja prečko previsoko.
Najina zgodba sega daleč nazaj, ampak takrat je bila pač tamala in je nihče jemal resno.

Res je bila že takrat lepotica, ampak pri 16 smo bile vse lepe. Sicer vsaka na svoj grotesken način, ampak smo imele samozavest in dolg jezik. Ona pa je bila nežna, prijetna, nasmejana, strašno artikulirana, ni poznala tegob pubertete,  zmeraj ji je šlo vse kot po maslu.

Zmagovala je na tekomvanjih iz vseh predmetov, zagotovo so po njej poimenovali še kako lepotno-pametno nagrado, ker je zmeraj briljirala. Če bi obstajala brilijantna maturantka – no, ona bi bila boljša od nje. S svojim popolnim belim nasmehom, medtem ko je večina vseh ostalih skrivala krive zobe za železnimi droti.
Ampak to zanjo ni bilo dovolj, kje pa.

Morala je iti študirati v tujino, biti najboljša tudi med vsemi piflarskimi  brilijatnimi študenti. Potovala je po svetu, imela najboljše službe. Med najboljše mislim tudi tiste na tihomorskih otokih.
Kot da ni bilo dovolj, da sem jo spremljala na družbenih omrežjih, o ne, mrha je začela pisati strokovne članke in na fotografijah ob člankih edina ni izgledala, kot da jo je fotografinja ujela na stranišču brez wc papirja.
Včasih se srečava in vedno me je iskreno vesela. In mi nabije slabo vest, ker mi gre na jetra.
Vsa ta njena popolnost.
Da ne govorim o maratonih, ki jih teče, črnem pasu iz karateja in državnem plesnem pokalu v latinsko-ameriških plesih. Sem že povedala, da govori 36 tujih jezikov in ima v žepu doktorat? OK, lažem. Govori 45 tujih jezikov in ima dva doktorata.

V petek sem se nastavljala soncu na bazenu in že na kilometer videla temno gazelo, ki se je sončila v rdečih kopalkah. Trebušne mišice ima bolj izrazite od reber mojih radiatorjev. Vitka, svetleča, prekleta boginja.

Počasi se je obrnila in… jebenti, spet ona!

Hitro sem si na nos nataknila od sončne kreme zapacana očala, si na glavo poveznila počvekan klobuk in jo opazovala. Bolj se mi je bližala, bolj sem lezla pod brisačo.
Šele takrat sem se zavedla svojih spranih kopalk, oguljenega laka na nohtih in brazilske depilacije v pozni starosti. Fak, fak, fak.
Pograbila sem knjigo, da se skrijem za njo.
In zgroženo ugotovila, da sem v torbo vrgla roman Agathe Christie, ki so mi jo zadnjič prijazno podarili v knjigarni. Prisežem, da so mi jo šenkali, ker sem pokupila celo zbirko Kierkegaarda in jubilejni ponatis Bohoričevih Zimskih uric… Ona taka intelektualka, jaz pa berem knjigo iz osnovne šole. Hitro sem jo skrila v torbo in iskala pot pobega.
Na srečo je pravilno odkravlala mimo mene in moj ugled je bil rešen.
A ne za dolgo.
Blazno me je utrudila moja koroška žabica čez celo širino bazena, zato me je povabil na drink v nov wine bar na Bregu 10.
Po kozarcu domačega roseja je bil čas za raziskovanje interierja. V dolgem krilu, zaradi katerega sem skoraj dvakrat padla s kolesa, ko se mi je zefecljalo med šprikle, sem odplahutala na stranišče.
Med umivanjem rok sem se počekirala v ogledalu, ugotovila, da sem opečena po nosu, poravnala krilo in se odpravila proti izhodu. Takrat sem začutila, kako mi je pihnilo po riti. Pogledam še enkrat, spodnji del krila sem imela zataknjen za spodnje hlačke.

Če ne bi bilo sapice, bi cel Breg videl, v kakšnih spodnjicah hodim na bazen.
Verjemite mi, da bi spodnjice bile še najmanjši problem.
Problem bi bila velikost riti, ki se – bolj ali manj uspešno – skriva pod njimi.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Lisicamica in jo objavljamo z dovoljenjem avtorice.

Deli Nazaj