Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteSacha Baron Cohen je bil že vse. Iskreni Borat, gejevski Brüno, otročji diktator, raper Ali G itd. Po vseh teh letih se je očitno izgubil. Vse je bilo zaman. Izgubil je identiteto, zato (se) tokrat v dokumentarni seriji z več obrazi in z naslovom sprašuje Who is America? Oz. Kdo je Amerika? Na videz cinični naslov pa vendar misli resno. Če bi mu že takoj liberajzersko prikimali »Tako je! Pokaži temu Trumpu in redneckom, kar jim gre.« Bi se ušteli.
Ko se sprašuje, da kdo je Amerika, še zdaleč ne meri samo na republikance, misli na vse, tudi na liberalne zvodenele fore. Tako ga vidimo kot umetnika, ki kuratorko neke galerije spravlja v nelagodje, ko ji kaže in razlaga slike ustvarjene iz njegovih izločkov. V času, ko smo lahko vsi kulinarični poznavalci, je posebej omembe vreden njegov lik nekdanjega zapornika, ki kulinaričnega kritika prepriča, da poizkusi telečjo klobaso v kondomu nato pa mu postreže še s »pravim« človeškim mesom, ki se kritiku zdi izvrstno. Zakaj izvrstno? Pred okušanjem ve, da je gost v restavraciji, ki se poteguje za michelinko. Cohen dobi zaupanje od strokovnjaka z lažno novico. Michelinka vse uredi, kritiku bi lahko karkoli prinesel, bil bi navdušen. Tako lahko. Prostor nameni tudi »slavnim«, ko npr. kot priznani italijanski modni fotograf pred zelenim ozadjem zrežira fotografijo nadutega raperja, ki podaja afriškim otrokom banano.
Kljub mejam sprejemljivega in roba politične (ne)korektnosti, je v bistvu prijazen, nedolžen. Če ga vidite v liku nekdanjega pripadnika izraelskih posebnih enot, bo kljub vsej grobosti izpadel prikupen. Če bi vas ogovoril, bi mu verjeli. Ni mu cilj, da bi pred kamerami postavljal vislice pripadnikom orožarskih organizacij, ne gre se mu, da bo zastavljal ostra vprašanja nekdanjim guvernerjem, ne vidi razloga, da bi »razsvetljene« intelektualce postavljal pod vprašaj, ne. Obratno. S tem, ko postane njihov groteskni somišljenik, preveri pravzaprav njihovo resničnost. So res taki kot jih prikazujejo mediji ali so tudi oni zgolj liki, ki pa pred kamerami, pred trenutkom resnice zatajijo.
Serija je nekaj med mokumentarnim (zaigrane prizore predstavlja kot dokumentarne) in dokumentarnim žanrom ter deloma posneta v slogu ameriških resničnostnih šovov. Če torej vemo, da so »reality« oddaje načeloma nezaigrane, a vendar manipulativno zmontirane s specialisti za ustvarjanje intrig (glejte serijo Reality) med tekmovalci, lahko podobno razumemo tudi Cohenov parodičen in učinkovit pristop. Vsi vpleteni naj bi načeloma verjeli, da je pred njimi resnični človek in ne zgolj zamaskirani igralec, hkrati pa se poraja vprašanje, če gre vedno za prave osebe, ki padejo v njegovo past. Pustimo politike, ki jih poznamo oz. jih spoznamo z izseki iz ameriških informativnih oddaj in jim tako tudi serija podkrepi resničnost. Kaj pa drugi? Raper, kulinarični kritik, zdravilec, lastnik nočnega lokala,… Je morda v seriji več fiktivnih likov? Denimo, že omenjeni kulinarični kritik je bojda zaslovel s spletno stranjo o kulinariki, a te na svetovnem spletu ni več zaslediti. Gre za še en nateg Cohena? Ležerno se nasmihamo njegovi »žrtvi«, ki »pade na foro«, a čisto možno je, da smo na koncu sami tisti, ki smo se pustili nategniti. Nič narobe, če smo se. Sporočilo ostaja, četudi je zaigrano.
Kot smo že dejali, zloglasni Cohen torej ne opravlja pridigarske vloge, da bi razkrival umazanijo ameriške družbe. Liki mu omogočajo več svobode. Če bi nastopal kot Sacha Baron Cohen, bi postal junak. Poistovetili bi se z njim, saj je priznani komik, kateremu verjamemo in bi mu tudi sledili, hkrati pa pozabili nase. Ko pa se tako sam podaja v miselno logiko likov, ki jih predstavlja, se kaj kmalu zalotimo pri misli: »Komu sem pa jaz najbolj podoben? Kaj pa če mene kdo podobno nateguje?« in tu je poanta vsega. Na začetku se smejimo, a kaj kmalu lahko ugotovimo, da se smejimo sebi.
Cohenov nihilizem lahko občudujete ali pa sovražite. Omenjena serija je med kritiki sprejeta z mešanimi občutki. Seveda, nikamor se ne premakne. Generična dramaturgija. Cel čas izrablja ene in iste like, cel čas hodi od mesta do mesta, od prebivalca do prebivalca, od bolj do manj pomembnih in se elegantno dela norca. Pa vendar, ni mar to poanta družbe? Eni in isti obrazi, ki hodijo iz ene na drugo stran, eni in isti problemi, eni in isti izgovori, polizani politiki, ki slikovito razlagajo z rokami, njihovi privrženci podkrepljeni z njihovimi floskulami in teorijami. Nekaterim kritikom je dovolj Cohena in njegovega cirkusa, a ni on tisti, ki je dolgočasen. Izpet, dolgočasen je svet, ki ga kaže.