Kot je v uvodu zapisal generalni direktor ZVKDS Jernej Hudolin, je malo tem, ki s svojo simboliko tako neposredno izražajo skupnost in povezanost. Mostovi so povezovali ljudi in kraje, omogočali srečanje različnih kultur, premoščali so razlike med narodi, bili mesta srečanj in različnih mišljenj. Spomeniško varstvo mostov ima pri nas po Hudolinovih besedah že dolgo tradicijo, mnogi od njih imajo status kulturne dediščine ali celo spomenika. Kot je še zapisal, v knjigi predstavljajo svoj izbor. Tridesetim, ki že imajo evidenčno številko registra kulturne dediščine ali spomenika, so jih dodali še sedem.

Mostovi so po besedah arhitekta in umetnostnega zgodovinarja Igorja Sapača v osnovi utilitarne stvaritve, pogosto pa jih je treba vrednotiti tudi kot prestižne podvige, ki dokumentirajo razvoj človeške civilizacije skozi čas, zrcalijo najnaprednejšo gradbeno in arhitekturno znanje ter služijo tudi za razkazovanje moči in bogastva. Ti grajeni fenomeni človeka spremljajo že več tisočletij, vse odkar se je v mlajši kameni dobi stalno naselil in začel spreminjati obličje zemlje z lastnim delom. Mostovi že od takrat spadajo med najbolj prvinsko človeško ustvarjalnost, združujejo, zbližujejo in premagujejo globoke prepreke ter imajo zato poleg svoje temeljne funkcije tudi pomembno simbolno vlogo.

Po besedah Roberta Peskarja iz službe za kulturno dediščino ZVKDS mostovi predstavljajo v Sloveniji pomemben del kulturne dediščine, saj so zaradi strateških, tehničnih, funkcionalnih ali estetskih in pojavnih oblik skozi stoletja pogosto vplivali na nastanek in obstoj naselij, nekaterim od njih dali ime, ali pa so zaznamovali celo razvoj širših območij. Zaradi tega ima njihovo varstvo in ohranjanje v Sloveniji daljšo tradicijo, ki pa je v marsičem odraz splošnega razvoja spomeniškovarstvene dejavnosti pri nas, čeprav so za ta del opazne tudi nekatere posebnosti.

V knjigi so med drugim obravnavani porušeni Borovniški viadukt, avtocestni viadukt na Črnem Kalu, Kanalski most, Zmajski most in Tromostovje v Ljubljani, Stari most čez Dravo v Mariboru, Kandijski most v Novem mestu, Grajski most v Planini, Solkanski most, Kapucinski most v Škofji Loki, mostič čez Vipavo za dvorcem Lanthieri v Vipavi in Most Južne železnice v Zidanem mostu. Mostovi so predstavljeni s fotografijami Mirana Kambiča, opise so prispevali različni avtorji.

Most ob Lanthierijevi graščini v Vipavi se že vrsto let uvršča med najznamenitejše v Sloveniji. Grofovska družina Lanthieri je most dala postaviti zelo verjetno leta 1669. Po besedah goriškega gradbenega inženirja Gorazda Humarja je most v Vipavi biser bogate kamnoseške tradicije in kulture pri nas. Očem skrit na notranji dvoriščni strani baročne graščine povezuje grajsko poslopje prek enega od številnih izvirov reke Vipave z nekoč gospodarskim delom graščine. Zanimiv je že s svojo arhitektonsko podobo, obogateno s kamnito ograjo izrazitega mediteranskega tipa, dodaten šarm pa mu daje slikovito okolje. Edinstven pa je (kolikor je znano tudi v svetu) po svoji konstrukciji, saj je v celoti izdelan iz klesanega kamna. To ne bi bilo nič nenavadnega, če bi bil most grajen v loku.

Foto: eanswers.net/sl/Vipava

Glavna mostna nosilna konstrukcija pa je izdelana iz masivnih in ravnih kamnitih plošč, položenih na kamnite klesane monolitne stebre posebne oblike, ki imajo temelje v strugi reke Vipave. Podobnih primerov, da bi povsem raven most tolikšnih razsežnosti nosil kamen, skorajda ni. S sedmimi vmesnimi polji je dolg 14,18 metra, širok 2,65 metra, na sredini, kjer je s stranskima ložama najširši, pa meri v širino 4,32 metra. Leta 2001 so most obnovili, pri čemer so ohranili vse originalne elemente. 

* Vir: STA & Primorske novice

* Naslovna fotografija: Leo Caharija (Primorske novice)

Deli Nazaj