Andrej Zaman, čigar izjemne športne podvige, bralci Lokalnih Ajdovščina že zelo dobro poznate, je spet presenetil z novo čisto uživancijo, kot bi verjetno sam poimenoval nastop na 13. dvoranskem tekaškem mitingu Hallenmarathon v Senftenbergu, na severu Nemčije.

Odločil se je obiskati vikend tekov na severu Nemčije, v Senftenbergu, ki se nahaja še 50 kilometrov naprej od Dresdna. Zadnji petek v januarju je nastopil na 100 kilometrov, dva dni kasneje pa še na 50 kilometrov. Razdalja zanj sicer ne bi bila nič posebnega, če se tek ne bi odvijal v dvorani. Tekači so morali razdaljo premagati v 250 metrov dolgem krogu. Za 100 kilometrov jih je bilo potrebno preteči 400, za 50 kilometrov pa »le« 200. Neke vrste vrhunski psihološki trening torej.

Dvorana v Nemčini.
Foto: Andrej Zaman

Zaman se je najprej pognal na štart teka na 100 kilometrov. Okrog 30 udeležencev se mu je pridružilo in se zapodilo proti prvi krivini. Obe imata ravno le prvo stezo. Ostale so precej dvignjene. Na koncu vsakega kroga so tekači tekli preko tepiha, s katerim organizatorji merijo čas in štejejo kroge. Nekaj metrov kasneje, tik pred krivino, sta bila dva semaforja. Prvi je manjši in kaže štartno številko, pretečeno število krogov in razdaljo do cilja. Drugi je večji, bolj analitičen, pokaže ime, priimek, klub, kraj in vse možne razvrstitve. Andrej je začel v hitrem tempu, namesto po načrtu okrog šest minut na km, teče okrog 5:30 ali še hitreje. Na voljo je imel 13 ur za preteči omenjeno razdaljo. Prvih 10 kilometrov je pretekel v 56. minutah. Prvič se ustavi šele po približno 15 kilometrih. Nato pa nadaljuje s tempom za čas okrog 9 ur in pol, za prvih 50 kilometrov in 200 krogov porabi 4 ure in 56 minut.

Do 60. kilometra je še šlo, nato pa so se začele težave. »Le še manj kot en maraton je do konca. Noge niso več tako odzivne, prehitevanje v krivinah je vedno težje in bolj zapleteno. Do 50. kilometra sem se ustavljal na vsakih 10 kilometrov, kasneje pa na 5 kilometrov. V začetku sem potreboval okrog minuto in dvajset sekund za krog, po 75. kilometrih in 300 krogih pa je to le še oddaljen spomin in mokre sanje. Dobesedno. Nastanejo vidne in boleče odrgnine. Še sam sebi grem šel na živce, ko se premikam v tempu počasnega posnetka. Poskušam malo hitreje, pa ne gre. Noge so težke kot svinec. Tečem kot robot. Nobene dinamike, nobenega lahkotnega koraka. Med vsakim postankom poskušam preteči 10 krogov. Čas si krajšam s tem, da si predstavljam, v katerem delu kroga Mrzle reke sem. Nekako se premikam. Vedno bližje sem cilju, čeprav se mi zdi še daleč A vem, da me ne more nič ustaviti. Včasih si pomagam s tem, da se ob postanku zmasiram s Perskindolom. » je občutke med tekom opisal Andrej Zaman.

Po 80. kilometru so ga pričeli grabiti krči. Sprva le malce sramežljivo, nato pa vse močneje. Zato je bil pravi čas za masažo.  Po masaži nadaljuje kot nov sem. Čeprav se premika kot polž, je vsak korak bližje cilju. Še vedno dela intervale po 10 krogov. Potem premor in pijača ter malce gela. Devet krogov pred ciljem, ko na semaforju piše, da ima do konca le še 2,25 kilometra ve, da se res bliža cilju. neverjeten občutek.  Zadnje tri kroge mu organizatorji zavrtijo moje sanje (Dreams), skipine Cranberries. »Ta ritem, ta glas, ta energija, vse kocine mi gredo pokonci. Tečem v transu, razganja me. Vidim ostali svet, dvorano, a nič ne registriram. Kravji zvonec je znak, da grem v zadnji krog. V štiristoti krog. V zadnjih 250 metrov. Navijačev ni, prisotni so le tekači in organizatorji. Vsi ploskajo in navijajo. Teh občutkov se ne da opisat. To je treba doživeti. Na polovici zadnjega kroga, pred zadnjo krivino, se ustavim. Iz svoje torbe vzamem slovensko zastavo in telefon. Naj vsi vedo, da sem iz Slovenije. Telefon zato, da imam takoj svoje slike.Sanje še vedno odmevajo po dvorani, ko slišim napovedovalca, ki kriči, da ima Andrej iz Slovenije le še 30 metrov do cilja. Še vedno sem v transu. Še par korakov in …« je občutke prihoda na ciljo črto opisal Andrej Zaman.

Andrej Zaman po prihodu v cilj.

Tako je padel še en mejnik v Andrejevem športnem svetu in to na način, ki si ga skoraj nihče ne more niti predstavljati. Na vrsti pa so že naslednji. Prepričan pa je, da sem bo v to dvorano še vrnil. Dosežen čas sicer ni kdovekaj, a vse kar šteje, je prihod v cilj. Ker se Slovenci ravno ne udeležujemo ultra tekov in psiholoških treningov v dvoranah, je Zamanov rezultat zadostoval za nov državni rekord na 100 kilometrov v dvorani v njegovi starostni kategoriji.  V nedeljo, torej čez dan in pol je bil na sporedu še tek na 50 kilometrov, ki pa ga je Zaman zaradi poškodbe mišice na levi nogi predčasno končal po 17. kilometru. Tveganje za kakšno hujšo poškodbo je bilo preveliko, saj ga v tem letu čaka še veliko odklopov. Tekaških, trailovskih in kolesarskih, z vrhuncem sezone na Trans Am ZDA. Zaradi odstopa ni čutil nobenega razočaranja. Cilj je že izpolnil. Čestitke!

* Vir in fotografije: Andrej Zaman

Deli Nazaj