Leta 1895 se je v Ložah pri Vipavi rodila Ana Mayer, 72. ženska na svetu, ki je prejela naziv doktorice znanosti, in hkrati prva oseba, ki je doktorat zagovarjala na Univerzi v Ljubljani.  Anka, kot so jo klicali, je osnovno šolo obiskovala v Vipavi, nato je odšla v Ljubljano, kjer se je šolala na ženskem liceju in stanovala v dekliškem internatu Mladika. Kot navaja spletni portal Kvarkadabra.net je bila ena prvih mladih žensk, ki so lahko nadaljevale izobraževanje na Klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer so sprva strogo ločevali deklice in dečke. Pred poukom so se morale zbrati v posebnem prostoru poleg zbornice, kjer so počakale profesorja, ki jih je odpeljal v razred in po uri nazaj.

Ana je leta 1914 z odliko opravila maturo in nameravala oditi na Dunaj študirat kemijo. Vendar je bila njena babica žal pod močnim vplivom takrat razširjene miselnosti, da lahko preveč izobrazbe dekletom škodi. Takole je v Učiteljskem tovarišu leta 1883 o ženski vzgoji razmišljal neki Jos. Ciperle: »Dobro in potrebno je, da je ženska bistroumna; a svoj bister um naj uri in vadi na stvareh, ki spadajo v njen delokrog. Nevarno je naravnost za njo, ako si ga bistri v stvareh, katerih vsled svojih pomanjkljivih dušnih zmožnosti nikdar popolnem ne more prebaviti. Ako se preveč izobražuje njih um, zanemarja se versko čustvo in sploh serce. Dokler bodo naša dekleta namesto jutranje molitve brale eno ali dve poglavji iz kacga šušmarskega romana, dokler se bodo mesto verskih resnic učile na pamet fizikaličnih hipotez, ostale bodo take, kakor so dan danes, namreč: predrzne, nevedne in sploh malopridne.«

Ker je Anin oče svoji materi na smrtni postelji obljubil, da bistre in znanja željne hčerke ne bo poslal študirat, so v družini našli kompromis tako, da si je morala Ana sama zaslužiti denar za odhod na Dunaj. Z organizacijo obiranja marelic iz nasadov za domačo graščino in prodajo obranega sadja v Trst in Gorico je zaslužila dovolj, da je lahko odšla na študij. V tistem času je imela večina deklet dolge lase, ki so jih nosila spete ali spletene v kito. Ana si je svoje lase na začetku študija uporniško ostrigla, kar je bilo za tiste čase pogumno dejanje. Med študijem je pogosto obiskala dunajski parlament, kjer je poslušala govore poslancev in bila prisotna ob sprejemu Majniške deklaracije.

Po koncu prve svetovne vojne je dunajska univerza sprejela odlok, da morajo študentje slovanskih narodnosti zapustiti univerzo. Ana je študij nadaljevala na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani, kjer je leta 1920 postala prva doktorica znanosti z disertacijo O učinkovanju formalina na škrob.

Leta 1921 se je poročila s profesorjem in dolgoletnim dekanom ljubljanske Medicinske fakultete Evgenom Kanskym, s katerim sta imela tri otroke. Živeli so v Ljubljani na Krekovem trgu, kjer sta si v pritličnih prostorih uredila pisarno in laboratorij, v kletnih pa trgovino s kemikalijami in inventarjem, ki so ga potrebovali v kemijskih in medicinskih laboratorijih. Ob večerih sta zahajala v kavarno Zvezda, kjer so se zbirali liberalno usmerjeni predvojni intelektualci, doma pa sta pogosto gostila umetnike, kot so bili Jože Plečnik, Rihard Jakopič in Božidar Jakac.

Družina Anw Mayer Kansky

Ana in Evgen sta kmalu po poroki kupila tudi pogorelo oljarno v Podgradu pri Zalogu in na njenem mestu postavila prvo jugoslovansko tovarno za proizvodnjo žveplenega etra, etra za narkozo in topil za industrijo lakov. Prva v takratni državi sta začela iz domačih surovin izdelovati zapletene organske spojine. Z ustanovitvijo tovarne sta postavila pomembne temelje za danes v Sloveniji pomembno kemijsko in farmacevtsko industrijo. Njuno tovarno so med vojno najprej zaplenili Nemci, nato pa jo je nova oblast po vojni nacionalizirala.

Ana je pred smrtjo leta 1962 veliko časa preživela v počitniški hišici, ki sta si jo z možem postavila blizu tovarne v Podgradu. Evgen je umrl šele petnajst let za ženo, leta 1977, ko je imel že devetdeset let, a predaval in raziskoval že dolgo časa ni več, saj se je moral s profesorskega mesta na Univerzi v Ljubljani umakniti že jeseni leta 1945, ko so ga pri oseminpetdesetih prisilno upokojili.

* Besedilo je povzeto po članku, ki je bil objavljen na spletnem portalu Kvarkadabra.net. Vabljeni k prebiranju tudi ostalih vsebin na omenjenem portalu.

Fotografije: Kvarkadabra.net

Deli Nazaj