Naše oči lahko zaznajo le »vidno« svetlobo, ki predstavlja le majhen del spektra elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja Sonce. Vidna svetloba, ki jo vidimo kot belo, je sestavljena iz množice barv, od rdeče, oranžne, rumene, zelene, modre, indigo do vijolične, med katerimi ima vsaka svojo valovno dolžino – najdaljšo rdeča (700 nanometrov) in najkrajšo vijolična (400 nanometrov). Posamezne barve lahko občudujemo v mavričnem loku. Svetloba na svoji poti prečka ozračje ali atmosfero, mešanico plinov, vode, trdnih delcev prahu, pepela in soli, ki obdaja Zemljo. Molekule plinov, med katerimi prednjačita dušik in kisik, so približno tisočkrat manjše od valovne dolžine vidne svetlobe, zato ob trku s fotoni to svetlobo absorbirajo in nato razpršijo v vse smeri.

Fotografija: Martin Prosen

Svetloba krajših valovnih dolžin (vijolična, modra) se razprši intenzivneje kot svetloba daljših valovnih dolžin (rumena in rdeča). Pojav imenujemo Rayleighovo sipanje. Najbolje se torej razprši vijolična svetloba, vendar naše oči lažje zaznajo modro, zato je nebo videti modre barve. Ob oblačnem vremenu vsebuje ozračje večje količine vodnih kapljic, ki so veliko večje od valovne dolžine svetlobe, podobno kot prašni delci. Svetloba se razprši enakovredno v vseh valovnih dolžinah, pri čemer ohrani svojo belino. Oblaki ali oblačno nebo so zato videti bele barve, podobno velja za meglo.

Ob Sončevem zahodu je Sonce nizko na obzorju, zato mora svetloba prepotovati daljšo pot, kot čez dan, ko je Sonce visoko nad nami. Modra svetloba se razprši veliko prej, preden bi dosegla naše oči, kar omogoči prosto pot dolgovalovni rumeni in rdeči svetlobi. Sončni zahodi so rdeči, ker je nebo modro, je najpreprostejši odgovor.

* Vir: Bostjankop.eu

* Naslovna fotografija: Penzion Sinji Vrh

Deli Nazaj