Pesnika poznam že dolgo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je oglasil pri meni z zvezkom pesmi, ki naj bi jih pregledala in mu povedala, ali naj vztraja, naj piše. Zvezek je nekje obležal in vrnila sem mu ga mnogo let kasneje, ko je postal član krožka ustvarjalnega pisanja pri Društvu Most, UTŽO Ajdovščina, ko je že izdal prvo knjigo pesmi Vrata, Dan za jutri. Prvo knjigo je opremil s svojimi fotografijami, s podobami sveta okrog Velikih Žabelj. Z besedo in sliko nam je odprl svoj svet in svet domače vasi, rast in propadanje, življenje in smrt. Ob predstavitvi knjige v Velikih Žabljah, zanjo je napisal spremno besedo njegov velikožabeljski vrstnik Jurij Paljk, je poudaril, da je knjigo izdal z namenom: hčeri hoče pustiti pričevanje o sebi. Ne, kaj je imel, ampak kdo približno je bil. Toda ko pesmi izidejo v knjigi, so sporočilo tudi vsem drugim, ki jih berejo. Zasebno postane javno in bralec ali bralka si jih prilastita, postanejo pripoved o bralcu in njegovem življenju. So pričevanje o novem lastniku pesmi, o njegovem razmišljanju, sprejemanju prebranega ali zanikanju, o bralčevi poti, njegovih odločitvah in njegovi duhovni dediščini, če jo bom imel.

Nova knjiga je zgodba Troha Bogdana o gledanju in videnju življenja, o ljubezni, ki je brezpogojna in pogojena, o pripadanju in mrcvarjenju, o božajoči roki in krempljih, ki se zasajajo v hrbet ljubljenega, o čudežu novega bitja: rojstvo vsakega otroka je vedno znova božič. A vsak otrok, vsak človek je rojen za svojo zgodbo trpljenja in vstajenja, saj otroke v tem svetu streljajo, vse, bele in nebele, pravi v pesmi Beli in nas spomni na kultni film Sydneya Pollacka; Tudi konje streljajo, mar ne iz leta 1969 z Jane Fonda v glavni vlogi. Vsak otrok je rojen za srečo, a tudi nesrečo in iskanje novega življenja, vsak otrok je deležen dušnosti in brezdušnosti in ko izgine v predorih, ki vodijo k sreči, se brezdušni svet, katerega del smo vsi, tudi pesnik, ne sprašuje, kaj se je z njim zgodilo. Pesnik išče spomine preteklosti in jih čuva, piše o sanjah lastnega otroštvu v Velikih Žabljah, ki se spreminjajo v hrepenenje otrok tega sveta. Hoče biti nadaljevalec modrosti svojih roditeljev, očeta in matere in rodov, ki so bili pred njim, toda hoditi mora svojo lastno pot, prežeto z dediščino, ki se ji ne moreš odreči, ker je del tebe. Je eden od mnogih, ki ne hodijo več v tovarno, ker je ni, ki vidijo in doživljajo politične zdrahe, boj za položaje, ki verjamejo, da vendarle obstaja boljši svet. 

Jurij Paljk je leta 2007 v zbirki Vrata, Dan za jutri poudaril svojskost ritma pesmi g. Trohe in tudi njegovo zahtevo, kako pesmi brati. Branje besed je vedno osebno in vsak od nas išče svoj zven besed, svoje dojemanje in razumevanje pesmi. Pomembno pa je iskanje, ki je dano vsem. Bogdan Troha je iskalec, vztrajni opazovalec življenja, tudi takrat in predvsem takrat, ko s svojo druščino ljubiteljev starodobnikov v svoji vznemirljivo obnovljeni rdeč lancii vozi skozi pokrajine bivanja različnih ljudi in narodnosti, ko sedi v pesniških delavnicah in razmišlja, kaj od povedanega bo sprejel in kaj lahko mirno zavrže, ko spleta prijateljstva in ve, kako so vsa dragocena, ko se druži s somišljeniki v KD Nit, ki povezuje ustvarjalce Posočja in Benečije (prijateljica pesnica Andreina Trusgnach je njegovo pesem Rdeče rože prevedla v beneški rečanski govor), ali v društvu Most. Ko ves čas ve, da je beseda edino, kar ostane.

Ivana Slamič

Deli Nazaj